Stric Rafel, ki gre že v 102. Leto, o teh časih pove: »Moja nona  je hodila v Trst zelo pogosto, takoj, ko se je nabralo kaj robe. Na glavo si je dala svitek, na njega jerbas, v roke pa košare. S seboj je enkrat vzela , bolj za družbo , svojo hčerko, ki pa je pot opravila bosa, saj je bilo obuvala za takšne poti škoda. Kasneje , med obema vojnama , smo večkrat  hodili le do Štanjela, nato pa na vlak za Trst. Spomnim se, kako sem očetu pomagal nositi dve košari polni hrušk. Do Vrtovč sem nosil sam, nato oče, v štanjelsko goro do železniške postaje  pa ponovno jaz.«

Malo v spomin, malo kot izziv in malo za šalo smo se, skupina osmih navdušencev, odločili, da to pot ponovimo … Seveda, brez (večjih) bremen in le v eno smer.

V nedeljo, 2. novembra 2014, na prečudovit sončen dan, smo se malo pred 7. uro odpravili izpred dvorane v Velikih Žabljah na pot proti Trstu.

Dva izmed pohodnikov sta pot preizkusila že pred dvema letoma, ko sta 2. decembra odšla iz Velikih Žabelj v smeri Vrtovče – Šmarje – Štanjel – Dutovlje - Col do Opčin, kjer sta se zaradi neugodnih vremenskih razmer (močnega deževanja in sneženja) ustavila in zaključila pot. Letos te 'sreče' nista imela, saj je bila prva novembrska nedelja nadpovprečno topla in sončna. Verjetno si za tak dogodek idealnejših vremenskih pogojev ne bi mogli izbrati.

Letošnjo pot smo rahlo spremenili v želji, da se, kar se da, izognemo asfaltnim cestam. Pot smo ubrali čez Zavino na Lukovec (kamor se hodi vsako leto po jurjevke) in naprej do Kobjeglave. Tu je bil krajši postanek pri prijaznih domačinih, ki so nas pričakali z dobro obloženo mizo peciva, kavice ter odličnih domačih likerjev. Najbolj nas je navdušil in dodobra segrel sivkin, tako da smo vsi okrepčani lahko pot nadaljevali v smeri Skopega in Dutovelj, a vse po stranskih, kolovoznih poteh. Nato pa, zaradi najkrajše možne poti, stopili na železniško progo. Res je bila najkrajša, a hoja po tirih in kamenju ni bila ravno prijetna.

Malo po 11. Uri smo se ustavili na železniški postaji Kreplje, kjer se odcepi opuščena stara proga proti Italiji. Vzeli smo si čas za hitro malico ter nato nadaljevali pot po zapuščenih tirih skozi dva predora (zadnji pod Repentabrom) v vasico Col na italijanski strani. Od tu dalje smo pešačili po asfaltni cesti do Opčin. Vse presrečne, da smo končno zagledali tržaški zaliv in naš veličastni cilj, pa je čakal še najhujši del poti. In sicer dober kilometer spusta po znameniti Scali Santi, ki nas vendarle ni pusta ravnodušnih, saj nam je med (ne tako zelo prijetno) hojo ponujala prečudovit pogled na samo mesto.

»Prou do murja mwrmo, k' če nje, n' vela pohod.« Ob 13.30 smo si na četrtem pomolu končno lahko namočili noge v morju, se oddahnili in tudi malo posončili. Časa nismo imeli veliko, saj se nam je mudilo domov (za razliko od naših non ne peš, ampak s kombijem), da bi lahko ujeli še nogometni derbi med Ajdovščino Škou in Biljami. To nam je uspelo in tudi domača ekipa je zmagala ter tako dodala piko na i naši prečudoviti nedelji.

Ker je bil pohod zanimiv in uspešen ter je požel kar precejšen interes pri znancih in prijateljih, ga bomo naslednje leto ponovili v večjem številu. In naslednje še večjem. In tako morda postane pohod 'Po poteh naših non' tradicionalen.

Pohoda so se udeležili: Špela, Valentin, Darko, Marjan, Stojan, Nejc, Gregor in Vili.

Pa še nekaj. Najmlajši udeleženec je nosil slovensko zastavo na drogu zataknjenemu v nahrbtniku in ko mu je ta vihrala skozi Opčine in po ulicah Trsta, je bilo kar nekaj  avtomobilskega trobljenja in vzklikov mimoidočih.

Špela Cigoj