V nedeljo, 10. aprila 2016, smo se ajdovski planinci zgodaj zjutraj odpeljali z avtobusne postaje v Ajdovščini, do starta pohoda v Termah Snovik. Čeprav je bil naslov pohoda Tuhinjska dolina, smo hitro ugotovili, da ne bomo hodili po dolini. Kmalu smo zagrizli v hrib in poskrbeli za zadihana pljuča. Šli smo skozi vasico Hruševka, se strmo vzpeli in bili v slabih dveh urah na Gori pri cerkvici sv. Miklavža s 757 m nadmorske višine. Cerkev se nahaja na manjši vzpetini, severno od Tuhinjske doline, z lepim razgledom na Kamniško Savinjske Alpe. V zadnjem času je bila obnovljena, ima ločen zvonik, staro mežnarijo in proti turško obzidje. Poleg je tudi lepa turistična brunarica, ki je bila še zaprta.

Prvi del poti smo hodili po precejblatnem kolovozu, saj je prejšnji dan deževalo. Dež nas je spremljal tudi med jutranjo vožnjo do Tuhinja. Nato je bilo nekaj časa še oblačno, vendar so se oblaki kmalu pričeli trgali. Pri sv. Miklavžu je že malo posijalo sonce, vendar ne za dolgo. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali proti prelazu Prevala, do koder smo premagali še dva strma vzpona. Na tem delu poti nas je spremljala megla, vse do Planine Ravni, in se občasno še valila v pasovih. Do Planine Ravni in tudi na celotni poti smo šli mimo kar nekaj kapelic in razpel.

Na Planini Ravni, 1075 m, na kateri je pastirska koča, smo imeli daljši postanek za malico. Nato smo se odpravili v smeri Črnivca, po pobočju Menine planine, ki je bila vsa v spomladanskem cvetju,  posijalo je tudi že sonce. Hodili smo skozi skoraj zapuščene vasice Trebelno, Žubeljevo in Kočevo, do izhodišča pohoda Terme Snovik.

Za celotno pot smo potrebovali dobrih sedem ur.  Z avtobusom smo se preko Trojan, s krajšim postankom za nakup krofov, odpeljali domov.

M.S.