Pomemben je zapisnik iz leta 1750, ko je goriški nadškof Attems opravil vizitacijo v Rihemberku. V zapisniku je posebej omenjena tudi vizitacija cerkve sv. Martina in zaslišanje Jakoba Pečenka, sindicusa (zastopnika) te cerkvene soseske. Navedeno je, da sosesko sestavlja 105 družin. To je dejansko pomenilo območje Brij in treh zaselkov na braniški strani – območje ZVONA SVETEGA MARTINA. Tudi v zapisniku vizitacije leta 1772 se omenja le soseska Sveti Martin. Do leta 1931 (pod Italijo) so po teh zaselkih potekale hišne številke – od Škrbčev, Mesarjev in Polja, čez Sveti Martin, do Furlanov, številke so se končale pri Penčekovih.

Pri Svetem Martinu je morda pridigal Janez Svetokriški, zagotovo pa je maševal in pridigal Simon Gregorčič kot kaplan v Rihemberku. Tedaj so Sveti Martin obiskali profesorji Levec, Šantel in Berbuč, dvakrat tudi Fran Erjavec.

Med prijatelji Simona Gregorčiča in Antona Možine na Brjah je bil tudi dr. Henrik Tuma (1858 – 1935), slovenski odvetnik, politik, publicist, planinec, jezikoslovec in dirigent. Sveti Martin mu je bil posebno pri srcu, iz Gorice je do leta 1902 prihajal peš, nato pa z vlakom do postaje Kamnje. V goriški Soči je zapisal, da ga je obiskal 44 – krat ter ga proglasil za najlepšo razgledno točko na Vipavskem. Razgled: Javornik, Nanos, Snežnik, Čičarija nad Podgradom, Volčjaki in Trstelj, celotni Dolomiti in večji del Karnijskih Alp in Sabotin, Sveta Gora, Škabrijel ter celoten Čaven.

Med I. svetovno vojno je bil sv. Martin župnijska cerkev župnije Rihemberk (1916/17) – ljudje so bili v begunstvu, maševanje v cerkvi Sv. Urha je bilo prepovedano.

Cerkev sv. Martina je v preteklem in tem stoletju pripadala dvema župnijama – Rihemberk (Branik) in Brje. Brejci so zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve sv. Urha v Braniku (Brithu) izrazili željo po svoji župniji že leta 1880, v letu 1936 je italijanski goriški škof ustanovil župnijo Brje, saj je z izgradnjo cerkve sv. Cirila in Metoda kraj izpolnjeval pogoje za ustanovitev župnije. Do leta 1943 je bila upravljana iz Rihemberka. Tega leta je bil imenovan za župnika na Brjah g. Ernest Bandelj (iz naselja Čipnje), ki se je pogajal z župnikom Štancarjem, upraviteljem župnije Rihemberk. Cerkev sv. Martina je pripadla župniji Brje, saj je 90 % prebivalcev pripadalo ZVONU SVETEGA MARTINA. Od leta 2017 pa Brejci spet spadamo v župnijo Branik.

Zaradi svoje lege in lepega razgleda z zvonika je bila 13. maja 1944 cerkev porušena. Lokalni obveščevalci so zvonik uporabljali za opazovanje dogajanj v obeh dolinah in na Rihemberškem gradu. Miniran je bil zvonik, porušila pa se je tudi cerkev, cel je ostal le prezbiterij.V letih po 2. vojni niso bili dobri časi za obnovo porušene cerkve, nasprotovala ji je oblast, župnija Brje pa tudi ni imela stalnega upravitelja, saj so te menjavali zelo pogosto. Prvi poskus je bil v letu 1957, ko je bil izdelan načrt za obnovo cerkve. Župnik g. Jože Srebrnič, ki je iz Branika upravljal župnijo Brje je zapisal: »Zgornji del zvonika manjka, približno polovica stolpa, spodnji ohranjeni del stolpa je razpokan. Zgornji deli sprednjih vogalov zvonika so odstopili od ostalega zidovja in jih bo treba porušiti pred začetkom obnove. Stropa nad ladjo ni več – ostalo je samo eno golo leseno povezje. Zgornji del stranskih zidov ladje je za pol metra uničen in ga bo treba nadomestiti z novim zidovjem. Strop nad prezbiterjem, ki je masivno obokan, je nepoškodovan. Streha nad njim je ohranjena. Ohranjen je tudi kamniti baročni oltar. Zakristija je odkrita, strešne konstrukcije ni, ostali so samo stropniki. Leseni deli vrat in oken so uničeni. Zunanji in notranji ometi so zaradi zamakanja v razpadu.«

Leta 1988 smo Brejci začutili, da vezi partije popuščajo, tako je bil pod okriljem KS Brje imenovan odbor za ponovno pozidavo porušene cerkve. Poleg Brejcev so se s prispevki izkazali tudi na braniški strani (Polju, Škrbčih in Mesarjih), veliko pa so prispevali odseljeni Brejci. Zidarji, ki so pokrivali streho, so 26. junija 1991 opazovali tankovsko kolono JLA, ki se je po Vipavski dolini pomikala proti Vrtojbi. Ob zaključku del jeseni 1991 smo v zvonik postavili nov zvon, ki ga je skupaj z obnovljeno cerkvijo blagoslovil zdaj že pokojni škof Metod Pirih (20.10.1991). Med pridigo je dejal, da se veseli obnovljene cerkve, da pa je lažje obnoviti porušen objekt, kot pa človeške ruševine, ki so v ljudeh nastale po 2. svetovni vojni. Po 30 letih se kaže, da je imel še kako prav.

Ob ponovni blagoslovitvi cerkve so bile stene cerkve prazne, na obnovljenem baročnem oltarju pa je bila restavrirana Parolijeva slika sv. Martina viteza, ki deli in podarja revežu plašč. Do leta 2001, ko je župnijo Brje upravljal g. Janko Krkoč, je bila vgrajena kiparska oprema iz žgane barvne gline, razporejena po ladijskih stenah. Izdelal jo je kipar Peter Černe (1931 - 2012). Cerkvi je najprej podaril Mrtvaški ples (izdelan 1990), pozneje pa je posebej zanjo izdelal še druge kipe in reliefe: Razpelo, imenovano tudi Hommage za Gardoša (1991), Pietà (1997), Marija z Jezusom, imenovana tudi Marija Grozdna (1997), sv. Vincencij (1998), sv. Martin (1999) in Izgon iz raja (2003). Križev pot je izdelal isti avtor leta 1998. V letu 2001 pa so bili v zvonik postavljeni trije jekleni zvonovi, ki jih je podarila župnija Nova Štifta pri Ribnici. 11. 11. 2001 je škof Metod Pirih blagoslovil nove zvonove in likovna dela v cerkvi. Letos so bila zamenjana dotrajana okna, popravljeni opleski, zunanji ometi in streha.

Ob 30. obletnici obnove je bila v cerkvi (7. 11. 2021) sveta maša ob upoštevanju pogoja PCT za vse, ki so cerkev gradili, obnavljali in jo vzdržujejo. Bogoslužje je vodil pater dr. Edi Kovač, ki je blagoslovil 'Martinovo stopinjo', ki bo pritrjena na zid cerkve. Cerkev se namreč vključuje v evropsko kulturno pot sv. Martina Tourskega, ki poteka od Madžarske do Francije.

Ko potujete po Vipavski dolini mimo Vipavskega Križa, boste na južni strani zagledali na najvišjem vrhu cerkev sv. Martina. Do nje se lahko pripeljete po asfaltirani cesti in sami prepričate, da je zaradi čudovitih razgledov, lepe zunanjosti, lepo urejene okolice in duhovne notranjosti to res biser Vipavske.

Oskar Birsa