Cesta iz Lokavca na Predmejo zagotovo velja za enega najbolj spektakularnih cestnih odsekov v Sloveniji. Ozko cesto, ki je vklesana v skalovje in vodi skozi predore in tik nad globokimi prepadi, so v anketi motorevije razglasili za najlepšo cesto v Sloveniji, pogosto jo uporabijo kot kuliso oglasnih sporočil. Velja za pravi inženirski podvig, še posebno, ker so jo zgradili že koncem 19. stoletja, predvsem zaradi prevozov lesa iz Trnovskega gozda. Cesta pa ni samo približala dolini velik del Trnovskega gozda, temveč tudi dolino prebivalstvu Predmeje, Otlice in Kovka, za Gorjane je postala življenjskega pomena in so nanjo tudi čustveno navezani. Spomnimo se samo na težave, ki jih je povzročil plaz Stogovce in se je vožnja na Predmejo naokoli čez Col podaljšala za 18 km v eno smer. Ko se danes vozimo v zgornjem, najbolj slikovitem delu ceste s predori, prečimo tudi sotesko Golobnico, vendar ne vemo, da je to že četrti most, ki jo premošča. Primorje ga je zgradilo pred točno 70 leti in v Društvu Gora so se odločili, da jubilej oktobra obeležijo s postavitvijo informativne table in izidom publikacije.  

Prvi most čez sotesko Golobnico je bil lesen dvorazporni most dolg, 23 m. Izdelan je bil istočasno z novo cesto prek Čavna. Cesto so slavnostno odprli v začetku avgusta 1897. Čez most se je odvijal promet, tovorni v glavnem le z vozovi in konji ali voli, samo do leta 1906. Lahka konstrukcija in neugodne klimatske razmere (voda, sneg, led ...) so kmalu kritično zmanjšale njegovo nosilnost.

Na mestu dotrajanega lesenega mosta so leta 1906 zgradili kamnit ločni most. Šele takrat so lahko iz gozda začeli voziti s polno naloženimi težkimi vozovi – parizarji. Kamnite bloke za gradnjo mostu so klesali ob vznožju jugovzhodnega grebena Čavna.

Tudi kamniti ločni most, ki se je ponašal z eleganco in se lepo zlil z okolico, ni 'dočakal' zrelih let. Da bi preprečili prihod nemške vojske na Predmejo, so ga, tik pred prihodom Nemcev na most, partizani iz Gradnikove brigade porušili.

Takoj po drugi svetovni vojni je tehnični bataljon Novgrad pri IX. korpusu partizanske vojske začel z gradnjo začasnega lesenega mostu in ga v letu 1946 predal v uporabo. Bil je močnejše konstrukcije od prvega, klimatske razmere pa so bile še vedno neugodne in po sedmih letih je 'zmogel' le še dve toni nosilnosti. Prevoz težjih tovorov je postal nemogoč.

Zato so se odločili za gradnjo novega mostu, seveda z armiranobetonsko konstrukcijo. Zgradilo ga je Gradbeno podjetje Primorje. Pri tem so v večjem številu sodelovali tudi domačini z Gore. Uporabno dovoljenje je most dobil 10. novembra 1955. Most uspešno kljubuje času in je že starejši od vseh preteklih skupaj.