Imeli smo ljudi – v poljani cvet,

imeli smo jih – vrhu gore hrast,

imeli smo jih …

(O. Župančič)

Prva oktobrska nedelja je v programih Planinskega društva Ajdovščina že dolgo namenjena spominu na vztrajne in delovne planince, ki jih ni več med nami. Letos so razmere Spominski pohod na Golake premaknile na nedeljo, 22. oktobra. Vreme z gosto meglo ni vabilo od doma, vendar sreča se je nasmehnila in izza oblakov je posijalo sonce.

Pot proti Iztokovi koči ni več samevala. Prišli so pohodniki od blizu in daleč. Z veseljem so pozdravili tudi vod mladih planincev. Njihova je prihodnost.

Golake je že pobarvala jesen in privabila mnoge spomine na planince, ki so v dolgi 120-letni dobi PDA markirali in vzdrževali poti, zgradili tri planinske koče, se trudili, da se je na naših vrhovih ohranila slovenska beseda in da se je slišala slovenska pesem. Prav to je bilo njihovo najpomembnejše vodilo. Rudolf Brajnik je zapisal: »Nagibi, ki so vodili takratne pobudnike našega planinstva k urejenemu organiziranju te športne panoge namreč niso bili strogo planinskega značaja. Ni bila le ljubezen do gora in narave, ampak nekaj drugega, bolj važnega: ljubezen do svojega naroda.«

Letošnji že 42. Spominski pohod na Golake se je v spominih vrnil k svojim koreninam, kot je poudaril predsednik PDA Damijan Pregelj v svojem pozdravnem govoru. Najmanjša sapica položi drevo brez korenin, tudi ljudje se naslanjamo na  svoje korenine, posebno v časih, ko so sunki burje zastrašujoči.

Za jesensko idilo pri Iztokovi koči pod Golaki sta s flavtama poskrbeli Iris in Patricija, gimnazijki. Z milimi Kajuhovimi verzi, polnimi hrepenenja in ljubezni, smo sklenili tudi njegovo leto.

Človek živi v svojih delih. Mnogi planinci, ki so tlakovali 120-letno pot našemu planinskemu društvu, živijo v bogati zapuščini, ki jo cenimo, bogatimo in ohranjamo.

Zlato-rumeni listi, ki so se lesketali v dežnih kapljicah, spominjale so namreč na deževno noč, so pohodnikom ponujali svetel dan, čeprav se je narava že odpravljala k počitku.

Irena Šinkovec