Za vsakega izmed nas se neko poglavje zagotovo končuje in začenja novo. Še preden pa vsi skupaj nekam odpotujemo, uidemo vsakodnevnim skrbem in dolžnostim, ki nam sledijo na vsakem koraku, je prav, da se zazremo v nedavno preteklost in pogledamo, kaj smo in česa nismo storili.

Pred kakšnim dobrim letom sem kot vzgojiteljica staršem v svoji skupini sporočila, da se bomo preselili na Osnovno šolo Črniče. Še vedno nisem pozabila vseh skeptičnih in zaskrbljenih pogledov, polnih vprašanj, na katere, priznam, tudi sama nisem imela odgovorov.  A mi je ta nova izkušnja, ki se je z veliko hitrostjo približevala, predstavljala določen izziv, ki sem ga z veliko žlico sprejela. Tako sva z Grego, mojim novim pomočnikom, konec poletja z vsem entuziazmom in zagnanostjo začela opremljati novo skupino na šoli. Dobili smo novo pohištvo, ki ga nihče prej ni uporabljal, material in ostale pripomočke. A vseeno je prostor deloval šolsko. Z nekaj domišljije in ustvarjalnosti pa sva uspela pričarati nekaj otroškega -  prostor, v katerem bi se otroci počutili kot otroci. Skupino sva po dolgem razmisleku in nekaj predlogih poimenovala Smrkci. Ta modra, nenavadna bitja nas tako spremljajo dolgih deset mesecev. Čisto smo se poistovetili z njihovimi prigodami in nezgodami.

Tako je prišel težko pričakovan september, prvi dan v novem vrtcu. Počasi smo se privajali na novo rutino, ki je vpletala veliko sodelovanja s šolo. Če tudi nas je bilo na začetku tega strah, so se vezi kaj kmalu začele prepletati in tkati. Skupaj smo načrtovali in izvedli veliko projektov – otroški bazar igrač, decembrsko prireditev, na kateri smo se Smrkci zelo dobro predstavili – odigrali smo predstavo Avto od šefa ma' luknjo na gumi, ki je v celoti zrasla v pomočnikovi in moji domišljiji. Nadaljevali smo s prireditvijo ob kulturnem prazniku, s prav posebno pevsko točko o Snežaku, ki ga preseneti sonce. Tudi šolarji so nam pripravili marsikatero presenečenje, na katerega smo se z veseljem odzvali.

Kaj kmalu smo vsi prišli do enakega mnenja – biti na šoli je naravnost fantastično. Počutili smo se zaželene in dobrodošle, za kar se imamo posebej zahvaliti vodji šole, gospe Dolores Trošt in vsem ostalim učiteljicam ter učencem. Posebna zahvala gre gospe Kseniji, ki nam vsakodnevno pripravlja najboljše malice. Njena iskrena naklonjenost, ki jo kaže do vsakega otroka posebej, pa se izraža na vsakem koraku. Seveda ne gre pozabiti na hišnika, ki nam vozita okusna kosila, od katerih čisto nič ne ostane.

Šolsko leto je bilo naporno, včasih težko, kot so časi, v katerih smo se po malem vsi znašli, a naučili smo se, da se da – čisto vse, samo, če je sodelovanje, iskrenost in prijaznost med nami vsemi. Tako gre na koncu zahvala še staršem otrok iz skupine Smrkci. Iskrena hvala za vaše zaupanje v najino delo, za sodelovanje, ki ste ga izkazovali čez celo leto. Tudi zaradi vas je najina barka z vašimi otroki varno preplula morja in oceane ter priplula v pristan novih spoznaj, tesnih prijateljstev in vse življenjskega znanja.

Lepo, vroče in nepozabno poletje vsem, še posebej otrokom, ki bodo septembra prvič zakorakali v šolske klopi.

Suzana Krapež in Grega Kravos, vzgojitelja OŠ Črniče