Poglavitno vprašanje okrogle mize je bilo, ali spreminjanje genov res prinaša izboljšave v svet.
Z iskanjem izboljšav se svet razvija in napreduje, pri zdravljenju in manipulaciji genoma pa ostaja še veliko neraziskanega, zaradi česar je igranje z geni nevarno.
Kljub temu da ljudje stremimo k pomoči ljudem, se odpirajo vprašujoče ideje, kako izkoristiti genski inženiring. Gosta sta nam te ideje ovrednotila, tudi s primeri iz svetega pisma.
S shranjevanjem DNK-profila za boljše poznavanje človeka bi lahko spreminjali potencialno nevarne gene, prilagodili zdravila in način življenja za vsakega posameznika posebej in s tem podaljšali življenje. Nevarnosti pri tem so lažje kontroliranje in manipuliranje z ljudmi, kar bi sistemi sveta (komunizem, kapitalizem in globalizacija) izkoriščali in ljudem vzeli svobodo. Prav tako bi s hranjenjem vseh naših podatkov, shranjenih v naših genih, dobili možnost za zlorabo vseh podatkov. Z možnostjo dostopa do teh podatkov pa bi se tudi vsi odnosi močno spremenili.
Gosta sta poudarila tudi dejstvo, da je podaljševanje življenja nesmiselno, saj je to mogoče le do neke meje, kar se kaže s tem, da po določenem času začnejo ljudem odmirati možgani (demenca), pojavlja se želja po evtanaziji, življenjska doba pa se krajša zaradi vedno novih bolezni. Ljudje nočemo priznati svoje minljivosti in želimo preseči meje, kar pa ni mogoče.
Idejo o tem, da bi lahko z manipulacijo genoma dobili supergenije, lahko ovržemo s tem, da je cilj supergenija največja učinkovitost, za kar pa bi mu morali vzeti vso kreativnost in svobodo, kar nas dela ljudi. Supergenij naj bi bil najpopolnejši človek, nas pa ravno pomanjkljivosti, empatija in odnosi delajo ljudi.
Pojavlja se tudi ideja, da bi starši lahko že vnaprej gensko določili, kakšnega otroka bi imeli, kar pa ni etično sprejemljivo, saj bi s tem svojemu otroku vzeli svobodno voljo in ustvarjali s svojimi željami velik pritisk.
Gosta sta menila, da bi bile prepovedi kot ukrep za omejitev zlorab igranja z geni neučinkovite, temveč je pomembnejše izobraževanje ljudi. Treba je prebuditi človekovo čutenje, duhovno življenje in vrednote, s katerimi bi znali pojave, ki so posledice tehnološkega napredka, kritično presojati in prav postaviti svoje etične meje. Prav tako moramo biti odgovorni in probleme, ki se pojavijo, reševati takoj in ne samo pustiti naslednjim generacijam.
Vsekakor pa se tehnološkega napredka ne smemo bati. Cilj le-tega je pomoč drugim, pri čemer bomo uspešni toliko, kolikor si bomo sami zadali. Ne moremo narediti gensko boljših ljudi. Smo edinstveni in edinstveni bomo tudi ostali v prihodnosti. Nihče nam nič ne more, dokler imamo cilje, usmerjene k dobremu.
Ana Vidmar
