V lanskem šolskem letu smo na spletni strani fundacije EVZ naleteli na razpis, ki je preko programa EUROPEANS FOR PEACE omogočal povezavo evropskih šol in drugih evropskih  organizacij.  Odločili smo se, da bomo temo projekta, diskriminacijo, raziskovali z zgodovinskega vidika in skupaj z nemško šolo Max Beckmann Oberschule iz Berlina prijavili projekt raziskovanja prisilnega dela med drugo svetovno vojno. Glavni cilj raziskovanja, ki bo potekalo v dveh delih, bo poiskati ljudi, ki so bili v času nacizma odpeljani na prisilno delo, in zbrati njihova pričevanja. (Ob tej priložnosti toplo vabimo tudi vse, ki bi bili pripravljeni podati svoja pričevanja, da pokličejo na šolo.)

Oktobra smo izvedli prvi del izmenjave in obiskali Berlin. V sklopu projekta smo si ogledali razne ustanove, povezane z 2. svetovno vojno. Obiskali smo tudi dokumentacijski center Schöneweide, ki ima prostore prav v (danes preurejenih) barakah, kjer so nekoč  živeli prisilni delavci. Seveda pa smo si tudi sam Berlin v sedmih dneh ogledali po dolgem in počez.

Tema projekta je za obe strani, tako nemško kot slovensko, zelo zanimiva. Poleg znanja o zgodovinskem času, ki je  obema narodoma pustil ogromno ran, pa ponujajo tovrstne izmenjave dijakom še mnogo pozitivnega. »To je dobra izkušnja predvsem zato, ker spoznaš nove ljudi, z njimi navežeš stike, ki se lahko ohranijo celo življenje. Poleg tega pa spoznaš nove kraje in njihove znamenitosti, s tem pa razširiš svoja obzorja,« pravi Anika, njena sošolka Klara pa, da  je imela v tem tednu priložnost spoznati »novo kulturo, nov način življenja in nove ljudi. Več kot teden smo preživeli v velemestu, ki je za običajnega dijaka, Slovenca nekaj nepredstavljivega – toliko različnih ljudi na enem mestu. To je zanimiva izkušnja tudi, ker smo se v tem velikem mestu morali znajti – imajo zelo dobro razvit javni promet in tega mi nismo navajeni. Veliko sem izvedela  tudi o prisilnem delu: o pogojih, v katerih so delali, zakaj je prišlo do tega, kaj se je z njimi zgodilo po vojni ... Najbolj pa so se me dotaknile osebne zgodbe teh ljudi.« Tjaš pa dodaja, da je ob vsem tem lahko utrjeval znanje nemščine, ki se jo uči na ŠGV.

Vsem je velik pečat pustil Berlin, ki je po Klarinem mnenju »mesto, ki v marsičem preseneča, med drugim z veliko količino dreves in zelenih površin, pa tudi raznolikostjo kultur in ljudi.« Ob tem pa, kot ugotavlja Tjaš, ulice kljub temu niso 'nabite', kar je, po njegovem mnenju, značilno za ostale evropske prestolnice.

Dijaške in študentske izmenjave  so postale v zadnjem času pomemben del učenja, saj uspejo njihovi udeleženci brez pretiranih dodatnih motivacij in spodbud vsrkati veliko znanja. Enako velja tudi za 'berlinsko izkušnjo' skupine dijakinj in dijakov ŠGV, ne glede na to, ali je prinesla pozitivna ali negativna spoznanja o različnosti slovenske in nemške kulture, o odnosu do tujih jezikov, organizaciji tovrstnih dogodkov in medosebnih odnosih. Priložnost za utrjevanje vsega naštetega bo že marca 2015, ko bo ŠGV gostila nemške dijake in, upamo, tudi pričevalce, ki so jih pred več kot sedemdesetimi leti odpeljali v neznano, na prisilno delo v Nemčijo – stare toliko, kot so danes ti naši dijaki in dijakinje.

Bojana P. Kompara in Martina P. Smrdel