Logo MojaObčina.si

Ljubljana

DANES
23°C
5°C
JUTRI
23°C
4°C
526

RAZVOJ IGRE OTROKA

Igra je dejavnost, ki se od drugih loči zlasti po tem, da je namerna, usmerjena na predmete,
notranje motivirana, da so posledice odsotne in da gre za oblikovanje alternativne stvarnosti.
Čeprav se vrste igre med seboj razlikujejo glede na raven razvojne zahtevnosti, pa vsaka
spodbuja določene vidike otrokovega razvoja (Kavčič po Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, 279)
V razvoju se najprej pojavi funkcijska igra, ki je s spoznavnega igra najpreprostejša vrsta
igre. Tina Kavčič v prispevku Igra dojenčka in malčka navaja Piageta, ki to vrsto igre opisuje
kot igro prakticiranja in meni, da otrok v njej preizkuša svoje razvijajoče se gibalne in
zaznavne funkcije, hkrati pa tudi neposredno upravlja s predmeti in jih raziskuje (raziskovalna
igra). V prvem letu otrokovega življenja je funkcijska igra prevladujoča vrsta igre, že v
drugem letu pa začne upadati, čeprav se v razvojno višjih oblikah nadaljuje skozi celotno
predšolsko obdobje (Kavčič, 2004, 278–279).
V drugem letu starosti se začnejo malčki vključevati v konstrukcijsko igro. Za to igro je
značilno, da otrok povezuje in sestavlja posamezne prvine igrače v konstrukcijo. Z razvojem
otrok pa postane ta igra vse pogostejša, kompleksnejša in celovitejša. Konstrukcijska igra
spodbuja zgodnji spoznavni, jezikovni in socialni razvoj. Ta vrsta igre spodbuja razvoj
ustvarjalnosti, razumevanja prostorskih odnosov, odkrivanja vzročno-posledičnih odnosov,
ohranjanju pozornosti ter sledenja nameri in pomenu (Kavčič, 2004, 279).
Nekateri raziskovalci otroške igre simbolno igro otrok poimenujejo tudi igra pretvarjanja,
domišljijska igra. Pri tej igri otrok reprezentira neko dejanja, predmet, osebo ali pojav iz
stvarnega ali domišljijskega sveta. Tina Kavčič v prispevku Igra dojenčka in malčka navaja

šest kriterijev simbolne igre, ki jih navaja po L. McCune Nicolich: otrok se do neživih
predmetov vede, kot da so živi; vsakodnevne dejavnosti izvaja v odsotnosti potrebnih
materialov; otrok izvaja dejavnost, ki jo običajno izvaja nekdo drug; dejanj ne izvede do
njihovega običajnega konca (npr. vzame torbico in pomaha v pozdrav, nato pa ne odide ven);
predmet nadomesti z drugim; otrokovo čustveno in instrumentalno vedenje v simbolni igri
izraža namišljenost dejavnosti (Kavčič, 2004, 279). Otrok simbolne sheme najprej usmerja
nase, nato pa na druge osebe ali predmete. Primer, ki to potrjuje je, da se najprej pretvarja, da
sam je iz prazne skodelice, šele kasneje zmore »hraniti« tudi drugo osebo ali igračo. Z
razvojem začne malček v simbolni igri en predmet nadomeščati z drugim, povezovati
simbolne sheme v sosledja, nato nadomešča predmete v nizu, nazadnje pa zmore v
posamičnem simbolnem dejanju nadomestiti dva ali več predmetov (Kavčič po Zupančič, 2004, 280).
Dojemalna igra odraža otrokovo razumevanje odnosov med predmeti in ljudmi ter odnosov
med pomeni in simboli. Tina Kavčič navaja Toličiča, ki v to vrsto igre uvršča poslušanje,
opazovanje posnemanje in branje. Otrok je sposoben poimenovati predmete zunanje realnosti,
sposoben je slediti navodilom, dajati navodila in dojemati odnose. Ta vrsta igre spodbuja
razvoj govornega razumevanja in izražanja, razumevanje vzročno-posledičnih odnosov ter
usmerjanje pozornosti, ter tudi razvoj socialnih spretnosti (Kavčič, 2004, 280).
Za obdobje dojenčka in malčka igra s pravili ni tipična, se pa začne pojavljati v tretjem letu
otrokovega življenja. Sprva le v kratkih, enostavnih epizodah in zlasti v interakciji s
kompetentnejšim partnerjem (npr. izmenično podajanje žoge). Pri tej igri otrok sprejme
vnaprej postavljena pravila in se po njih ravna. Na ta način se uči nadzorovati lastno vedenje,
dejanje in odzive znotraj določenih mej (Kavčič po Smilansky in Shefatya, 2004, 280). Igre s
pravili predstavljajo prevladujočo igralno dejavnost v obdobju ob 6. oz. 7. leta naprej. V
obdobju zgodnjega otroštva stalno narašča tudi pogostost višjih razvojnih ravni simbolne igre,
npr. igra vlog in sociodramska igra . Z razvojem otroka postaja njegova igra vse manj
odvisna od igrač in igralnega materiala, ki ga ima na voljo, ter se vedno pogosteje odvija na
abstraktnem, miselnem nivoju in z rabo govora. (Fekonja, 2004, 383–385).

Viri in literatura
Fekonja, Urška: Razvoj otroške igre. Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus, 2004.
Kavčič, Tina: Igra dojenčka in malčka. Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus,
2004.

 

Avtorica: Tina Mihelič (Zavod IZRIIS)

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Kadrovska Asistenca-stranski
Dežela okusov
Zavarovalna agencija za
ABC nepremičnine