Otrokovo risanje poteka vzporedno z razvojem govora, predvsem njegove strukture oz. simbolizma v govoru, kot tudi z razvojem drugih reprezentacijskih procesov (Marjanovič Umek, 2004, 393)

Razvojne stopnje otroške risbe

Razvojno najnižja stopnja risanja, prva stopnja, je čečkanje in je najbolj tipična za otroke do tretjega leta starosti. Otrokove čačke ne predstavljajo nič določenega in so različne: navpične in vodoravne, krožne in sestavljene črte. Razvojno otrok najprej riše krožne črte, ki so simbol za različne oblike, npr. ljudi, živali, predmete, ki jih otrok na tej razvojni stopnji poimenuje naknadno. Kontekst risanja pa je tisto, kar določa, kako otrok likovno dejavnost poimenoval. (Marjanovič Umek, 2004, 394–395).

Naključni realizem je razvojna stopnja na prehodu s stopnje čečkanja na predshematsko stopnjo simbolnega risanja. To stopnjo označuje otrokovo vedenje, da ima narisana oblika določen pomen oz. nekaj označuje. Otroci na predshematski stopnji praviloma rišejo to, kar o predmetih, osebah vedo, zato nekateri avtorji to stopnjo imenujejo tudi intelektualni realizem. Kako otrok svoja vedenja prikazuje na risbi je razvidno v t. i. rentgenskih risbah. To pomeni, da pri risanju otrok nariše stvari, ki v resničnosti niso vidne navzven, tako, kot bi bile pod rentgenom (npr. dojenčka v maminem trebuhu. Pri tej stopnji gre predvsem za zmožnost prepoznavanja, da imajo narisane črte in oblike določen pomen. (Marjanovič Umek po Thomas in Silk, 2004, 295).

Predshematski stopnji simbolnega risanja sledi shematska stopnja, ki je najbolj značilna za otroke, stare od 6 do 9 let. Otrok že razlikuje sheme za različne predmete, osebe, živali in zato isto stvar riše z enako shemo. Na primer: za risanje ljudi, otrok vedno uporabi enako shemo. (Marjanovič Umek, 2004, 400–401).

Simbolni stopni sledi razvojna stopnja realističnega risanja, ki je prevladujoča v starostnem obdobju med devetim in enajstim letom. Otroci v poznem otroštvu rišejo figure, ki so zelo podobne figuram v resničnem okolju. Otroci si želijo, da so njihovi izdelki vizualno čim bolj podobni modelom in do svojih izdelkov so tudi zelo kritični in že narisane prvine pogosto dopolnjujejo in popravljajo (Marjanovič Umek, 2004, 402).

Avtorica: Tina Mihelič (Zavod IZRIIS)

Vir in literatura:

Ljubica Marjanovič Umek: Razvoj otroške risbe. Razvojna psihologija, str. 394–405. Ljubljana: Založba Rokus, 2004.


Sponzorirano s strani: sofinancirajo: Ministrstva za zdravje Republike Slovenije, Mestne občine Ljubljana – Četrtne skupnosti Bežigrad, Zavoda IZRIIS