Sovji grad je umetnik Milan Klemenčič prvič uprizoril 26. aprila leta 1936 v domači dnevni sobi stanovanja na Ulici Zrinjskega 7 v Ljubljani.

Režiser Matjaž Loboda, ki skrbi za ohranjanje lutkovne dediščine Milana Klemenčiča, nam je jeseni prijazno poslal besedilo igre Sovji grad.

Mentorica lutkovnega krožka Silvana Mislej je k sodelovanju povabila tiste, ki so že vodili na šoli narejene marionete, ter učence, ki bi želeli sodelovati pri nastajanju lutkovne predstave. Zbrali so se Bor Berce, Aljaž Bratina, Rut Koren, Nika Krašna in Matija Lemut. Igrali so z lutkami, ki so bile narejene že za prvo predstavo, Martina Makovec jih je le malo preoblekla. Oder je bil že narejen, likovni pedagog Bojan Bole je izdelal še imenitne scene. Uspelo mu je sceno napraviti tako, da imajo gledalci občutek velikega prostora: na prostem pred krčmo ali v knezovi palači.

Lutke – marionete so velike približno 15 centimetrov in narejene iz lesa in svinca. Vodenje take lutke izredno zahtevno delo. Na prvih vajah so se marionete še gibale po zraku, na zadnjih predstavah so trdo ali mehko stopale po tleh, se priklanjale ter obračale, skrivale in objemale.

Režiserka in mentorica Silvana Mislej Klemenčičevega besedila ni spreminjala. Da bi bilo razumljivo v današnjem času, je le nekatere res starinske besede zamenjala s sodobnimi.

Lutkarji so zgodbo predstavili zelo prepričljivo. Gašperček Larifari je brezskrben mladenič, ravno prav reven in tudi pogumen, da je pripravljen za dobro kosilo ali večerjo napraviti tudi kaj nepremišljenega. Nekega dne spozna v sovo zakletega lastnika nekdaj bogatega gradu viteza Čukolova. Ta bi se rad rešil sovjih peres, zato prepriča Gašperčka, naj mu jih izpuli. Sprva si Gašperček za vsako izpuljeno pero lahko nekaj zaželi in želja se mu uresniči. Gašperček si najprej zagotovi dobro hrano in mehko posteljo, nato pa želi postati minister. Ob tem ne vidi, da ni sreča v tem, da si kar naprej želiš nekaj več, ampak so zagotovilo za srečo ljudje, ki te imajo radi. Gašperja prevzame ministrovanje in pozabi na Marjeto, ki mu je zvesta …

Kaj bo, ko bo zmanjkalo sovjih peres?

Igra besed in naključij, pravljični svet, v katerem se izpolnijo vse želje, in svet vsakdanjika, v katerem velja zvestoba in prijateljstvo, mali svet lesenih lutk in otroške roke, ki držijo v rokah nitke …

Čarobna predstava za vse generacije in vse čase!

Mladi lutkarji bodo nastopili še 4. junija 2013 na Srečanju lutkovnih skupin Slovenije v Hiši mladih.

Ksenija Černigoj