Na pot smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah, saj je bilo pred nami štiri ure vožnje. Dež nas je spremljal vse do Štajerske, tako da smo že malo dvomili v napovedano vremensko napoved. Ko smo se približevali izhodišču pohoda, se je nebo zjasnilo. Posijalo je sonce. Do popoldneva, ko se je delno pooblačilo, je bilo celo malo prevroče.

Pohod smo pričeli v Jeruzalemu, 328 m nadmorske višine, v Občini Ljutomer. Jeruzalem je znano vinogradniško središče in razloženo naselje, od koder se razprostirajo čudoviti razgledi na lepo urejene vinograde. Kraju pravijo tudi nebeški raj. Ime je dobil po sliki Žalostne Matere Božje. Njena kopija je v cerkvi z enakim imenom. Sliko so v Jeruzalem prinesli vitezi križarskega reda prav iz Jeruzalema v Izraelu.

Prehodili smo del Ormoške planinske poti. Vodila nas je po travnikih, gozdovih, vinogradih, pa tudi asfaltni cesti se nismo mogli izogniti. Spuščali in dvigali smo se med gričevnato pokrajino skozi vasice in zaselke. Z Jeruzalema smo se spustili v vas Cerovci, po dolini Pavlovškega potoka v vas Lahonci, se dvignili do Sv. Tomaža, ki leži na obrobju Slovenskih goric. Ponovno smo se spustili v Rakovce in v dolino Trnovce ter se še zadnjič dvignili na Gomilo, 352 m, kjer je bil cilj in najvišja točka pohoda. Na Gomili je 18 m visok razgledni stolp. Posvečen je izumitelju Janezu Puhu, ki je bil doma v bližnjem kraju Sakušak. S stolpa je lep razgled po Slovenskih goricah, na Mursko in Ptujsko polje, Haloze, Boč in Donačko goro. Tudi mi smo bili deležni s stolpa čudovitih razgledov, vendar so bili nekoliko zamegljeni.

Ob poti smo lahko opazovali klopotce, ki so eden od simbolov Slovenije. Značilni so v vinorodnih krajih Štajerske, Haloz in Slovenskih goric. Klopotec je naprava na visokem lesenem drogu. Ob delovanju kladiva tolčejo po deski in ustvarjajo ropot, zato ga uporabljajo kot ptičje strašilo. Klopotci delujejo od sredine meseca avgusta, ko začne grozdje zoreti, pa do konca trgatve. Da klopotci delujejo, je potrebno vsaj malo vetra, ki je začel pihati okrog poldneva, in naše doživetje lepe pesmi iz vinogradov je bilo popolno. Hodili smo skozi vinograde in spoznavali njihovo značilnost, urejenost, ki se razlikuje od naše. Nekaj posebnega so tudi stanovanjske hiše, manjše in nižje, z lepo urejeno okolico. Bili smo deležni gostoljubnosti prebivalcev, poskusili smo grozdje, vino in na koncu še njihovo kulinariko, štajersko kislo juho.

Pohod sta vodila vodnika PZS Mirko in Božo. Našo pot smo prehodili v šestih urah, ki so hitro minile. S tako čudovitimi pohodniki in z dobro družbo je lepo preživljati čas hoje, čeprav je malo dolg. Domov smo se vračali v poznih večernih urah, vendar ne brez trojanskih krofov.

Marjana Soban