V zgodnjih jutranjih urah smo zapustili Vipavsko dolino in po treh urah vožnje  dospeli do našega izhodišča za vzpon na 2004 m visok Golec. S hojo smo pričeli v vasici Radnig nad Šmohorjem (Hermagor). Pot je bila lepa , kar razkošno udobna. Sonce se je skrivalo za oblaki. V skladu z vremensko napovedjo,  nas je spremljal rahel dež. Samo toliko, da nam ni bilo prevroče. Po dveh urah smo prispeli na planino Radnig Alm, kjer smo imeli krajši postanek. Čakal nas je samo še vzpon na vrh,  poraščen s travo in obilnim cvetjem. Vrh gore označujeta križ in vpisna knjiga z žigom.Vreme se je izboljšalo in na vrhu smo si vzeli čas za malico in fotografiranje. Imeli smo prelep razgled na Karnijske Alpe in Ziljsko dolino, kjer so od nekdaj živeli Slovenci in tudi danes tu še slišimo slovensko besedo. Globoko pod nami  je ležalo Belo jezero (Weissensee), podobne barve kot jo ima naša Soča. Prav ta turkizna barva je navdihnila tudi lokalno umetnico, ki je v jezerskih barvah izdelala čudovito posodje in ga razstavljala v eni izmed dveh koč, mimo katerih smo se vračali v dolino. Vračali smo se čez Sedelske glave (Sattelkope), Šentlovrenšeke planine (St. LorenzerKuhalm), mimo Murkove koče (Kohlroshutte) in čez Kozji hrbet (Geibruchen). V dolino smo sestopili  na osojni strani Belega jezera. Tu nas je pričakal avtobus in nas odpeljal proti domu, kamor smo prispeli v poznih večernih urah. Za lepo izpeljano turo  gre zahvala našima vodnikoma, g. Mivšku in g. Sobanu, ki sta nas na sedem urnem pohodu spremljala in vzpodbujala. Ob njunih razlagah smo pozabili na naporno pot in se polni lepih vtisov vrnili domov.

mg