"Čin, čin, čin drežnica, kje so kozice? Gori na skalici, kjer ni vodice ..."

O, pa je voda! Dva hudournika, Stopica in Ročica, sta nas, ajdovske planince, pozdravila, ko smo v nedeljo, 14. 10. 2018, 'raziskovali' Drežnico, menda najlepšo slovensko vas.

Izlet je bil v neznano, tako nas je vznemirjala skrivnost vse do odcepa ceste pri Kobaridu. Soška dolina se je že v jutranjih urah svetila v soncu in Krn nas je ogledoval že, ko smo zapuščali Kanal. Gregorčiču smo samo pomahali v pozdrav in pritrdili njegovemu 'planinskemu raju'.

V Drežnici, ki se stiska na majhni terasi, nas je pričakal skrben vodnik g. Mirko Kurinčič in delil z nami čudovito nedeljo.

Ob hudourniku, ostankih mlinov in opuščenih senikih nas je pot pripeljala na Ozben, od koder se je pred nami odprla Soška dolina, stisnjena od številnih vrhov: Krn, Planica, Kožjak, Polovnik s Krasjim vrhom, pogorje Kanina in Livka, Kobariški Stol in še drugi, jo varujejo z vseh starni.

Ko smo se sprehodili po jesensko obarvani pokrajini, smo se ustavili v cerkvi Srca Jezusovega. Mogočni sta njena notranjost in zunanjost. Zgrajena je bila 1912 na mestu porušene cerkve sv. Jurija. Čeprav je Drežnica plačala visok davek med 1. svetovno vojno, je cerkev ostala nedotaknjena. Vas je bila požgana in predvsem žene in otroci so bili razseljeni tudi v južno Italijo. Možje so bili v vojski. Ostanke tega strahotnega časa smo si ogledali v zasebnem muzeju.

Leta 1942 sta cerkveno notranjost poslikala akademska slikarja Avgust Černigoj in Zoran Mušič. Dela so občudovanja vredna. Goriška nadškofijska sinoda je marca 1941 proglasila cerkev za božjepotno, oktobra istega leta pa za baziliko. Ajdovščina je z njo povezana, saj je tu maševalo več njenih župnikov, g. Kalin takrat, ko je cerkev nastajala.

Jota v prijaznem gostišču, med prijaznimi ljudmi, nam je povrnila moči. Ko si je Krn že nadel megleno kapo, smo zaključili lepo nedeljo. Res, ena najlepših evropskih rek, smaragdna Soča, nas je spremljala na naši poti med vračanjem v dolino.

Irena Šinkovec