Peljali smo se preko Rebrnic proti Ljubljani in pri Uncu zapustili avtocesto. Parkirali smo na začetku doline Rakov Škocjan, ki leži med Cerkniškim in Planinskim poljem. Dolina je kraškega značaja, izoblikovala jo je reka Rak.  Dolina je prvi slovenski krajinski park, ustanovljen leta 1949.  Skozi dolino vodi makadamska pot, ob kateri so informativne table, s pomočjo katerih izvemo o znamenitostih na poti. Četrtkovi pohodniki smo na začetku doline ob jutranjem svežem zraku pričeli nabirati korake. Po kilometru poti, ravno prav za ogrevanje, smo prišli na razpotje z informativno tablo. Ogledali smo si označene poti in izbrali Rakovo pot. Kmalu smo v globeli pod cesto opazili, da je dolina po zadnjem dežju napolnjena z vodo, prav tako tudi okoliški travniki. Ena od znamenitosti na poti so ruševine cerkve svetega Kancijana, po njem je Rakov Škocjan dobil ime. Z vrha Velikega kamnitega mostu smo zrli v strugo reke Rak in poslušali njeno bučanje, ko se je zgubljala v podzemlje  pod Malim mostom.  Mogočna voda nam prehoda pod mostom ni pustila, le po stopnicah smo se lahko spustili do zalitega travnika. Nadaljevali smo do Tkalce jame. Bolj radovedni  smo se spustili v jamo, tudi polno vode, v kateri ponikne reka Rak. O jami legenda pravi, da je tkalec v njej tkal le ob nedeljah in ker je s tem motil tamkajšnja bitja, so ga spremenila v kamen. Na tabli ob travniku smo se seznanili z raznolikim rastlinstvom in živalstvom. Kmalu smo se ustavili pri tabli z napisom »V Kotličih vre, ali pa tudi ne«. Danes je res vrelo iz vseh lukenj. Ugledali smo travnik, zalit z vodo, očitno dovolj visoko, da so se po njem vozili čolni. Cesta nas je v nadaljevanju pripeljala do hotela Rakov Škocjan, kjer je bil čas za malico. Od hotela smo pot nadaljevali v gozd, se po ozki strmi stezi spustili do reke, si ob skali utrli ozko pot in prečkali leseni most čez reko. Prišli smo na makadamsko cesto, po kateri smo se po drugem bregu reke vrnili na izhodišče.

Četrtkovi pohodniki smo danes prehodili le del Rakove poti … sedem kilometrov, vodila je po gozdu, med raznolikimi, tudi zelo starimi drevesi.  Nadihali smo se svežega zraka. Občudovali smo mnogo pomladnega cvetja, na to so opozarjali napisi in slike na  tablicah ob poti. Prijetno je bilo poslušati tudi šumenje vode in ptičjega petja. Zato za konec lahko zapišemo, da je bil to res dan za dušo in srce.

ms, Društvo upokojencev Ajdovščina