Poglobljeno predstavitev projekta in centra samega pa smo bili deležni v Ciriusu, kjer so nas tudi seznanili s svojimi učenci. Najbolj me je presenetilo, kako so se nas otroci razveselili, četudi smo prišli le za nekaj minut.

Enkrat v oktobru sem se po posvetovanju s tamkajšnjo psihologinjo odločila, da postanem prostovoljka in prijateljica nasmejane Tamare. K njej na obisk sem prihajala skoraj vsak petek po šoli in moram priznati, da nikoli ni bilo dolgočasno. Skupaj sva sestavljali lego kocke, puzzle, se igrali s punčkami, lovili in igrali namizni nogomet. Všeč mi je bilo vedno veselo razpoloženje v Centru, predvsem zaradi tamkajšnjih otrok, seveda, ki so se brezskrbno vsi skupaj družili, igrali in smejali.

Čez leto so poleg srečanj z novimi prijatelji potekala tudi razna srečanja prostovoljcev, namenjena deljenju izkušenj, reševanju morebitnih problemov, druženju ter zadnjih nekaj srečanj tudi pripravam na Festival prostovoljstva v Ljubljani.

Ko tako gledam nazaj, je bila to zagotovo pozitivna izkušnja, kjer sem spoznala, da že tolikokrat povedana misel Največ, kar lahko podariš, je čas še kako drži.

Anja Bole