Na dan pohoda smo se, okrog 19. ure, pred dvorano Edmunda Čibeja v Lokavcu, začeli zbirati ljubitelji zimskih dogodivščin. Prevladovali smo domačini, medtem ko so ostali udeleženci prihajali iz okoliških krajev ter Nove Gorice in Postojne. Da pa je bila druščina še bolj pisana in raznolika, so se nam pri odkrivanju slovenskih naravnih lepot pridružili še trije tujci, dva Romuna in Nizozemec. Ker je naša dežela postala njihov drugi dom, so se zelo razveselili možnosti, da skupaj z nami raziščejo skrite kotičke neokrnjene narave.

Tisti, ki smo se pohoda udeležili tudi lansko leto, se še zelo dobro spominjamo neprevozne ceste do izhodišča, velikih zametov in gaženja po snegu. Tokrat pa je bila zgodba popolnoma drugačna, saj smo se z avtomobili brez težav pripeljali še dlje kot običajno. Preden smo vzeli pot pod noge, nas je pozdravil in nagovoril Bojan Pergar, predsednik društva Slano blato, nato pa vodenje pohoda predal Tadeju Slokarju, gorskemu reševalcu in članu društva Slano blato. Ta je skrbel za varnost vseh udeleženih, hitrost pohoda pa prilagajal skupini, ki je vseskozi delovala enotno.

Lahko bi rekli, da je bil pogled na 34 usklajenih pohodnikov, ki smo se v koloni vili skozi z luno obsijan gozd, eden izmed lepših v zadnjih letih. Med potjo, ki se je ves čas rahlo dvigala, smo živahno kramljali in kaj kmalu prispeli do planinske Iztokove koče pod Golaki. Po krajšem postanku pred kočo smo se polni elana in vztrajnosti začeli povzpenjati do našega cilja – vrha Malega Golaka. Ob vsakem premaganem višinskem metru je bil naš srčni utrip višji, dihanje pa pospešeno. Najbrž nam je ravno jemanje sape vzelo voljo do pogovora in tako smo vsak s svojimi mislimi v tišini premagovali zadnji del poti. Timski duh se je nadaljeval vse do vrha, ko so se začeli razlegati vriski in vzkliki veselja. Lepo in mirno vreme nam je omogočilo, da smo brez hitenja občudovali zvezdnato nebo in razgled na celotno dolino, od koder so se svetlikale luči iz hiš, vasi in mest. Potem ko smo nazdravili, se malce okrepčali in naredili nekaj fotografij, nas je čakal še sestop. Pri hoji navzdol smo morali biti pazljivejši; ponekod smo lahko kar stekli po gozdni stezici, drugod smo si zaradi ledu pomagali s pohodniškimi palicami, manjkali pa niso niti padci in zdrsi, vendar se je na srečo zatem vselej razlegal glasen smeh. In tako smo varno prišli nazaj do koče, kjer sta nas tudi letos sprejela vedno prijazna oskrbnika. Nekateri so se v toplem zavetju pomudili le nekaj minut, drugi so s prijetnim druženjem nadaljevali pozno v noč, ona in on pa sta ostala tam, kjer stojita že od nekdaj. Naša pot in naš Mali Golak, ki nas vsako leto združita in pričarata nepozabne spomine. Letos celo pravljične.

Športno društvo Slano blato se zahvaljuje vsem pohodnikom za udeležbo in prešerno razpoloženje, Tadeju Slokarju za varno vodenje, prijaznima oskrbnikoma v Iztokovi koči za gostoljubje ter Planinskemu društvu Ajdovščina in njegovim članom, ki s svojim delom skrbijo, da so poti v naše gore varne in urejene.