Nekateri se še spomnimo par – nepar dnevov; za druge pa: časi, ko so ob določenih dnevih lahko vozili le avtomobili s parno oziroma neprano številko na koncu registrske tablice. 1979. leta. V zadnjem času ta metoda velja predvsem za četrtke: lihi datumi so deževni, sodi pa sončni. In v takem sončnem dopoldnevu se nam je razkril Povir, naselje v občini Sežana. Hiše so razporejene v treh zaselkih, ob cerkvi in vzdolž vkopane železniške proge.

S parkiranjem tokrat ni bilo težav. Najprej smo sledili železnici, prečkali tire po slikovitem nadvozu in nadaljevali pot po ravninski makadamski cesti. Pri večji, lepo urejeni, kapelici smo zagledali prvi kažipot. Zapustili smo cesto in nadaljevali proti Guri in križevemu potu. Prijetno je bilo hoditi po mehkem, s travo poraščenem kolovozu, pa je ta kmalu zavil med drevje in se  začel polagoma vzpenjati. Tu smo tudi videli pokončen kamen z napisom, da se tu prične križev pot, kmalu za tem pa naslednji z besedo obsodba. Šli smo mimo ograjenega vrta in sadovnjaka in spregledali nekatere kamne, ker smo kmalu dospeli do IV in napisa o srečanju Matere in Sina. Listje je prijetno mehčalo naše korake, sledili smo opomnikom ob poti, ki so jih ponekod spremljali tudi leseni križi na drevesnih deblih. Pri osmi postaji smo dospeli do naslednjega kažipota in širokega križišča. Pohodniki smo nadaljevali pot po široki stezi skozi redek gozd. V senci mogočnih borov smo sledili postajam križevega pota, kamnoseki so mojstrsko opravili delo in lepo oblikovali opomnike.  Brez velikega truda in dobro razpoloženi smo dosegli vrh z Marijino cerkvico. V spokojni tišini smo si vzeli čas za kramljanje, opazovanje okolice in si „polnili baterije“ za naslednje dni.  Razgledali smo se po Krasu, videli vasico Plešivica in v daljavi se je belo svetil kamnolom. Cerkvico obnavljajo, pokrita je s skrlami, v okolici so pokončni kamni razporejeni v krogu, kot nekakšno starodavno ognjišče.

Za spust z vrha smo šli po Poti blagrov. Že ob prvem kamnu z napisom „blagor vam“ smo se zavedali zadovoljstva, ko  na četrtkovih pohodih poskrbimo za duše in srca. In še nekaj, blagor nam, ker ob skrbnem vodenju Mirka in Marjane spoznavamo nove kraje, poti, ki jih verjetno sami ne bi izbrali.

Ob poti so še blagri miroljubnim, čistim, usmiljenim, lačnim, krotkim, žalostnim, ubogim … in celotno besedilo Jezusovega govora na Gori. Spustili smo se do ceste, nato pa počasi na desno polagoma proti naslednjemu hribu. Za alpsko vzdušje smo šli po strmi bližnjici skozi grmičevje in čez skalnate bloke, prijazno ponujena roka pri višji stopnji je bila dobrodošla in v pomoč.  Na vrhu Tabora smo ugledali klopco in mizo in se previdno gibali okoli globoke dupline. Odprl se nam je razgled do Nanosa; Julijci in Dolomiti so skrivali svoje pobeljene vrhove za koprenami mrča. Na vrhu je še ostanek starodavnega stolpa za obrambo pred Turki.

Po prijetni poti smo se šli naslednjemu vrhu naproti, tokrat čez travnato pobočje do poraščenega  vrha Štirnce (Strmce). Nadaljevali smo pot proti Povirju, ki je speljana po široki polici med kamnitimi skladi in se kmalu priključi cesti. Šli smo mimo kala pod skalno steno in mimo mogočno razraščenega hrasta ter zaključili krožno pot med, skoraj praznično, urejenimi hišami. Tako nekako kot v pravljici: vse hiše so bile urejene, vsa dvorišča pometena, na vseh oknih so bile rože … To je Povir, lepo urejen kraški zaselek, kraj, ki živi.

Tudi ti vtisi so, poleg prijetne družbe in pohoda, pripomogli, da smo lahko lepo poskrbeli za duše in srca; s skromno željo, naj se „par nepar“ četrtki prelevijo  „par=sončno“ različico.

anb,Društvo upokojencev Ajdovščina