Letošnji pohod v neznano je bil eno čudovito potovanje skozi prelep sončen jesenski dan. Čeprav je kar nekaj udeležencev ugibalo, če je Slivnica cilj pohoda, pa tokrat coprnic nismo hoteli motiti. V nasprotju z našimi pohodniškimi aktivnostmi in občudovanjem nadzemne narave smo se tokrat odločili malo pogledati v podzemlje. Obiskali smo Križno jamo, ki leži v trikotniku med Loškim in Cerkniškim poljem ter Bloško planoto. Za korajžo smo se pred odhodom v podzemlje '»pocrkljali' s krofom. Preobuli smo se v škornje in dobili akumulatorske svetilke, saj v jami ni elektrike in betonskih poti. Ta kraška vodna jama je znana po številnih podzemnih jezercih s sigastimi pregradami, je izjemno najdišče kosti jamskega medveda, tu poteka tudi idrijska tektonska prelomnica. Vse to so nam prijazni vodniki razkazali, s Titanikom pa smo se tudi zapeljali po jezercu in se srečno vrnili na površje. Ker pa smo po duši pohodniki, smo se po vrnitvi iz jame povzpeli na 857 m visoko Križno goro, po kateri je tudi jama dobila ime. Hrib leži nad severnim robom Loškega polja in je lep razglednik s cerkvijo sv. Križa na vrhu. Ogledali smo si njeno notranjost, prisluhnili zanimivi razlagi ge. Štefke, naše vodičke in vodnice iz PD Cerknica in potem poskrbeli še za naše trebuščke. Sledil je spust do Sv. Ane in nato še ogled dela Cerkniškega jezera. A glej ga zlomka. Opazovali smo lahko samo travo, saj so se vode zaradi majhnih količin dežja umaknile v podzemlje, čeprav bi moralo biti naše največje presihajoče jezero v tem času ojezerjeno. Pa kaj, pridemo še enkrat in takrat bomo lahko opazovali drugačno sliko. Prav v tem je čar narave, vedno se spreminja in nas omamlja s svojimi spreminjajočimi se slikami. Sledilo je samo še prijetno druženje ob kosilu in povratek domov. Bilo nam je lepo in upamo, da bodo razmere dopuščale, da vse skupaj kmalu ponovimo...

mg