Spomin na čase, ko je v dolini primanjkovalo hrane in so skrbni gospodarji skromnih zemljišč pospravili sleherno travnato bilko, že tone v pozabo. Še pa se najdejo posamezniki, ki v zgodbah starejših domačinov prepoznavajo zakladnico ljudskih modrosti in marljivost svojih prednikov. Malo goro (senožet pod Čavnom) so širši javnosti predstavili kot kraj trdega dela in lepih spominov. Prav košnja na Mali gori in zgodbe, ki so se tam pletle v vročih avgustovskih dneh in večerih, so prava zakladnica ljudskega izročila. Zato košnja na Mali gori ne izostane tudi v času, ko so nekdanji hlevi predelani v garaže, delavnice ali luksuzna stanovanja in je vonj po svežem senu samo še kozmetični pripomoček farmacevtske industrije. V avgustovskem sobotnem jutru se je tako skupina prijateljev, ki še obvladajo tehniko ročne košnje, odpravila na Malo goro. Tja namreč vodi Pot koscev in grabljic. 

Prvo težavnostno preizkušnjo pomeni vzpon čez Kopice, ki pa je pod vrhom nagrajen s prešernim pogledom na Vipavsko dolino, ki se sramežljivo kopa v jutranji meglici. Na pot je potrebno zarana, saj je prav jutranja rosa, poleg ostro nabrušene kose, pogoj za dobro in čisto košnjo. Po jutranjem okrepčilu so se kosci razporedili v diagonalo, kose so zašvistale in pokošena rosna trava, okrašena z gorskimi cvetnimi biseri, je enakomerno legala v rednje, ki so jih raztresale pridne roke grabljic. Na sončnih brežinah so se oglašali murenčki, v bližnjem grmovju pa so ptice prepevale jutru v pozdrav, kot bi odgovarjale rezkim zvokom kladiva, ki ga je vihtel kosec, ko je spretno klepal koso, potem ko je malo prej oplazila štrleč kamen. 

Ker se po napornem delu prileže dobro okrepčilo in zaslužena južna, je kosce za predjed  pričakal narezek z domačo salamo in sirom, medtem pa se je pripravljala slastna kmečka gostija s kuhanim fižolom, svežo domačo čebulo in trdo kuhanimi jajci. Seveda so utrujeni kosci vse skupaj pridno zalivali z rujno vipavsko kapljico. 

Pokošena senožet torej obuja spomine na težke čase in vabi na pot srečevanj, sporočajo kosci.

Tekst in fotografije: Ivo Saksida