Na naš februarski pohod Društva Most UTŽO smo se odpravili proti morju. Izbrali smo krožno pot Dekani-Tinjan-Dekani, ki ima obliko nekakšne osmice . V knjižici Uživajmo podeželje pa je označena kot P9. Pohod se je začel v središču Dekanov na nadmorski višini 76 m. Vas Dekani se omenja že leta 1467 kot Villa Canum. Ime izhaja od beneške plemiške rodbine Cani iz italijanske pokrajine Abruci, ki je bila lastnica posestev oz. vasi. V Dekanih si je rodbina zgradila hišo, ki še stoji in ima na pročelju družinski grb. Tu je tudi znamenita župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, zgrajena leta 1229.

Zapustili smo avtobus in se napotili proti izhodišču naše poti. Sledili smo oznaki za Tinjan in kmalu se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko pot. Mimo oljčnikov smo se po kolovozu in nato po lepi stezi začeli vzpenjati proti Tinjanu. Po redkem borovem gozdu in po grebenu Golega vrha smo imeli lep razgled na Dekane, Koprski zaliv in Šavrinsko gričevje. Nadaljevali smo skozi vas Kolombar in mimo hiš prišli na pot, ki se je prečno vzpenjala proti vrhu. Prispeli smo do glavne ceste za Tinjan (370), mi pa smo krenili mimo kapelice in 'puča' (kala)  do cerkve sv. Mihaela, zgrajene pred letom 1700.  Nad vhodom je kamniti relief Križanega z letnico 1704. Žal je bila zaprta.  

To območje je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča in bronasti kipec iz 2. stoletja, ki so ga našli na tem območju in je shranjen v Narodnem muzeju v Ljubljani. Po zasluženi malici smo pot nadaljevali do roba, kjer je zelo lep razgled na Osp in plezalne stene, na osapsko dolino, cestni in železniški viadukt ter vse do kraškega roba. Vreme za razglede ni bilo idealno, vendar smo vseeno uživali. Čakala nas je še pot navzdol. Po široki makadamski cesti, deloma tudi betonski, smo mimo zaselka Podgorci prišli zopet na stezo in v Kolombar. Po nekaj sto metrih poti, ki smo jo prehodili že po poti navzgor, nas je kažipot usmeril mimo Golega hriba proti slapu. Hodili smo ob potoku, mimo majhnega slapa in prečili lep lesen mostič. Na levi strani je v marmorju cerkveno znamenje z napisom »Dober dan dobri ljudje«. Pred nami je bila še pot do oljčnikov nad Dekani. Tam še obvezna gasilska slika in zaključek poti. Tokratni pohod sicer z dobrimi osmimi kilometri ni bil najdaljši med našimi pohodi, je bil pa dovolj razgiban s samim vzponom, pa tudi vmes kar nekajkrat gor in dol. Ko smo hodili po ozki stezi v koloni po eden, smo bili kar dolgi. Srečali smo mamico s hčerko, ki nas je preštela in rekla: »Mama, 52 sem jih naštela!« No, v resnici nas je bilo 54. Končali smo v Šalari v gostilni Miranda na popoldanski malici in se zadovoljni vračali proti domu.

Branko Lavrenčič, foto Branko in Franko