Evforija ni tek. Tudi tekma ni. Je srečanje. S samim seboj in tistim, ki je zadaj.

Ultra preizkušnjo telesa in duha, Evforijo vrhov, so si v Andori domislili šele leta 2017. Petra Vladimirov (Cici) jo je enkrat pozimi povsem slučajno zasledila na spletu in sporočila prijateljici Žani (Mucki), da se je bosta lotili še istega poletja. Lotili se bosta kar najdaljše razdalje – 233 kilometrov. Premagati bo potrebno 20.000 metrov vzpona in prav toliko spusta in splezati na 37 vrhov, višjih od 2500 metrov. Pet od teh jih je višje od 2900 metrov. Pot za povrh niti ni označena, ampak jo je potebno najti s pomočjo GPS-naprave. Petrina in Muckina prva Evforija se je zaključila že po petih urah. Po pobočju se je privalila skala, ki jo je sprožil nekdo nad njima in rentgen je pokazal zlom mečnice. Sledila je mukotrpna rehabilitacija, med katero Petro ni prevevala evforija, torej pretirano dobro počutje in razpoloženje. Ob novem letu, ko se kujejo načrti za prihodnje leto, je bila noga še vsa trda in otopela, ampak julija je ekipa „Cici in Mucki“ ponovno stala na startu andorske Evforije. Že pet let zapovrstjo julija stojijo mulci Vzgojnega zavoda Kranj, kjer Petra dela kot vzgojiteljica, na startu pohoda Alpe – Adria. Približno 180 kilometrov jih loči do cilja v Piranu. V Evforiji se prepletata obe zgodbi. Vsi udeleženci obeh preizkušenj gredo skozi lastno nemoč in samopotrjevanje. In kot pravi avtorica: „Cilj je poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot“.

Viktorija Kante