Gosposvetsko polje je bilo prizorišče ustoličevanja karantanskih knezov in koroških vojvod. Od simbolov slovenske samobitnosti, starožitnosti in prve slovenske državnosti je na tem polju zelo dobro ohranjen vojvodski prestol. Ogled smo prihranili za popoldanske ure, saj avstrijska Koroška na vsakem koraku ponuja atraktivne vsebine, v kar smo se člani krožka Zgodovinska potepanja UTŽO društva Most prepričali 9. oktobra 2025.

Čeprav smo se prometnim zagatam na slovenskih cestah skušali izogniti z zgodnejšim odhodom iz Ajdovščine, pa smo že do karavanškega predora pridelali skoraj uro zamude. Nadoknadili bi jo lahko s hitro kavico na barvitem trgu nekdanjega sedeža koroških vojvod v Šentvidu na Glini, a kaj ko delovni Avstrijci na četrtek dopoldan ne posedajo po kavarnah - od šestih je bila odprta le ena! Toda bolj kot romansko-gotska cerkev sv. Vida, ki je kraju dala ime (posvečena sicer tudi sveti Trojici), z okrasjem nasičena fasada mestne hiše in druge palače je sprožilce fotoaparatov (mobitelov) privabljal res nenavadno barvit hotel izven grajskega obzidja.

Po kratki vožnji smo že od daleč uzrli grad na približno 150 metrov visokem skalnem osamelcu. Grad Ostrovica sodi med najbolj slikovite gradove v Avstriji. Do njega vodi 700 metrov dolga pot s kar 14 vrati zapored, ki so na različne načine onemogočale napadalce. Domiselna obramba je bila učinkovita, saj gradu niso nikoli zavzeli, niti Turki ne. Zato se je v gradu nabralo (ali pa ostalo) ogromno orožja, lepo razporejenega v muzeju v enem od grajskih kril. Pripadniki grajske straže v popolni opravi delujejo kot palčki v primerjavi s kar 225 cm visokim poveljnikom. Zbirko dopolnjujejo portreti kronanih glav, ki jih je dinastija Khevenhüller, še danes lastnica gradu, v skoraj petih stoletjih gostila. Čeprav vozi na vrh poševno dvigalo, pa se nihče od 52 udeležencev ni odločil za tovrstno adrenalinsko izkušnjo in so raje zaupali svojim nogam in bili nagrajeni z lepimi razgledi in imenitnimi motivi (cerkev, grajski vrt).

Tudi Koroška premore reko Krko in kraj istega imena, le da ne gre za desni pritok Save, pač pa za levi pritok Drave. Že na daleč vidna 60 metrska zvonika nakazujeta, da gre za pomembno romarsko svetišče. Povezano je z življenjem Eme Krške, edine svetnice slovenskega porekla, rojene na gradu Pilštanj na Kozjanskem. Grofica Ema je tragično izgubila tako moža kot oba sinova, s podedovanim imetjem pa zgradila veliko cerkev in prav tako ogromen samostan, v katerega se je zatekla in tam tudi umrla. Leži pod prezbiterijem, v kripti s stotimi stebri, kjer se ji je leta 1988 poklonil papež Janez Pavel II.

Cerkev (s statusom konkatedrale) je danes prepolna dragocenosti neprecenljive vrednosti in kar nismo se mogli načuditi bleščavi velikanskega baročnega oltarja iz 17. stoletja, prižnice, umetelno izrezljane cerkvene opreme, fresk in reliefov, ki upodabljajo dogodke iz življenja grofice Eme. Predstavlja tudi učno uro stilov, ki so se v skoraj tisoč letih zvrstili – od romanske triladijske zasnove, gotskih portalov in vitražev, rebrasto obokanih stropov s sklepniki, poznogotskega triptiha na stranskem oltarju, kipov in druge opreme po renesančnem zgledu … in seveda do prevladujočega baroka.

Zapustili smo Krko in se končno zaustavili na Gosposvetskem polju, kjer je sijoče zlate oltarje zamenjala kamnita skromnost vojvodskega prestola, resda dvojnega. Nič grofovsko se najbrž nista počutila na golem kamnu novoizvoljeni vojvoda in kraljevi odposlanec, prvi na kapitlju narobe obrnjenega rimskega stebra, drugi na grobem kamnu, s skalno ploščo kot skupnim naslonjalom, vse skupaj pa pripeljano in zloženo iz ostalin Viruna, nekdanje prestolnice rimske pokrajine Norik. Ne samo ograjen s kovinsko ograjo, tudi v stekleni kletki zdaj prestol pričakuje obiskovalce, praviloma s sončne strani Karavank.

Ker je začelo deževati, smo se jadrno preselili v bližnjo Gospo Sveto in si zaščiteni pred dežjem mirno ogledali notranjost še ene mogočne cerkve, tudi posvečene Devici Mariji. Njena predhodnica velja za najstarejšo cerkev, zgrajeno na slovenskem ozemlju, vendar po koroškem plebiscitu leta 1920 bogoslužje le redko poteka v slovenskem jeziku, razen občasno za organizirana romanja.

Še prižig svečke za srečno vrnitev in prvo zgodovinsko potepanje nove sezone v društvu Most se je uspešno izteklo.

Foto Jerica P., Jožica K.