Pot smo začeli na parkirišču pod planinom Pecol, 1500 m. Bila je obsijana z jutranjim soncem, prav tako tudi mogočni vrhovi nad njo. Hodili smo po zložni poti, ki se vzpenja po pobočju gore, čez travnata pobočja in naprej po stari vojaški mulatjeri, ki ni markirana. Označena je le na razpotjih tako, da te markacije usmerjajo na pravo pot. Ves čas hoje smo pod seboj opazovalicvetoče pašnike z živino in pastirskimi stanovi.

Z vrha Špika so lepi razgledi na najvišje vrhove zahodnih Julijcev z mogočnim Montažem, Višem in Visokim Kaninom. Mi smo bili za te lepe razglede prikrajšani. Bolj kot smo se vzpenjali proti vrhu, bolj je bilo nebo nad nami črno.  Pod vrhom je začelo rahlo deževati. Ker se planinci tudi dežja ne prestrašimo, smo pot nadaljevali. Da smo si nadeli  primerno opremo, smo se umaknili v vojaški bunker, nato pa nadaljevali do vrha, na katerem je zelo malo prostora.Naredili smo skupinski posnetek in se z vrha umaknili, saj je na goro prihajalo veliko planincev. Ker je še vedno deževalo,  smo se vrnili v bunker, da smo si na suhem potešili lačne želodce.

Pred nami je bil še skoraj dveurni spust v dolino, zato je bilo »treba vzeti pot pod noge«.Zvsakim korakom je vreme postajalo lepše. Dežje ponehal, umaknili so se oblaki in megla. Ponovno se je pokazala sončna planina Pecol in koča »Rifugio di Brazzo«, kjer smo si privoščili še krajši postanek. Pot smo prehodili v šestih urah. Nato je sledila vožnja proti domu čez Nevejsko sedlo in lepi Soški dolini.

m.s.