Prijeten klepet in dva sončka družine Polanc Golob iz Ajdovščine so prinesli vedro razpoloženje.

Naše srečanje ni bilo naključno. Otroka, petletna Neža in sedemletni Jakob, sta prejela od Planinske zveze Slovenije DIPLOMO CICIBAN PLANINEC. Tudi v domačem Planinskem društvu je to priznanje bolj izjema kot pravilo. Pogovor je hitro stekel, dobra volja in radovednost sta napolnila prostor.

Zakaj sta prejela diplomo? S starši sta prehodila nekaj vrhov v okolici in v širši domovini, saj jih je pot vodila tudi na drugi konec, to je v Savinjsko dolino, kjer sta plezala k Češki koči. Poskusila sta z vrvmi in jeklenicami, v skali iskala stopinjo in merila svoje moči.

Golaki, Čaven in Kucelj, Mala gora so domači vrhovi, ki sta jih spoznavala pogosto, to je v različnih letnih časih in v različnih delih dneva in noči. Da, tudi noči. Pot na Golake 26. decembra, ko je sneg škripal pod nogami, je ostalo otrokoma posebej v spominu.

Čez Otliško okno se družina pogosto odpravi na obisk k sorodnikom na Otlico. Stara mama z odlično kuhinjo otroka nagradi za vztrajnost in veselje.

Na Slivnici so v snegu iskali čarovnice, ki so ostale le v pravljicah. Z vrha so opazovali Cerkniško jezero v pomladnih dneh, ko je bilo veliko vode.

“S Slavnika in Trstelja se je lepo videlo morje,” je poudaril Jakob.

Neža pa je dodala: “Sijalo je sonce, kar sem narisala v Cicidnevnik.” Da, oba Cicidnevnika sta tudi lepo ilustrirana , opremljena s podatki o imenu vrha, njegovi nadmorski višini, poti, fotografijami …

Poti skrivajo preteklost, zgodovino, kar sta moja sogovornika spoznavala na poti na Sabotin in na Svetogoro. Kar je najpomembnejše, videno in doživeto je ostalo v spominih, ki zaživijo v živahni pripovedi.

“Vse smeti v nahrbtnik!” je Neža poudarjala med pogovorom, kot bi želela tudi mene opozoriti na to.

“Narava je živa, zato se cvetlic ne smetrgati, samopogledašjihlahko,” je modrovala v svojem otroškem spoznanju.

Jakob mi je pogumno zatrjeval, ko sem je ga n afotografijah opazovala med skalami: “Prav ničesar se ne bojim. Previden moraš biti in čelada ti prav pride.”

Beseda, pesem in vedro razpoloženje so napolnjevali prostor. Otroka sta znala in želela povedati, kar sta doživela, slišala in videla.

Zaupala sta tudi svoje načrte. Najprej se bosta vpisala v Planinsko društvo Ajdovščina, potem bosta dobila nekaj nove opreme. Jakob je pripomnil: “V planine moraš samo opremljen.”

Da, PD Ajdovščina organizira tudi nekatere pohode, namenjene otrokom, torej se jih lahko udeležite vsi. Med poletnimi počitnicami bo organiziran planinski piknik na Čavnu. Vse informacije so na spletni strani PD Ajdovščina.

Ko smo si z Nežo in Jakobom že veliko povedali, sem le povprašala starše o motivih za tako lepo in koristno odločitev.

Zaupala sta mi, da je bilo veselje do narave in pohodništvo že prej del njunega preživljanja prostega časa. V to sta vključila otroka, ko sta pokazala veselje.

“Nekaj pa je bila tudi potreba, namreč iz zdravstvenih razlogov. Narava, gibanje v naravi lahko krepi telo in duha,” je dodala mama Julijana.

“Utesnjenost zidov se razširi, dobi nove razsežnosti, svobodo, veselje in energijo, ko z vrha vidiš na vse strani, ”je zaključil oče.

Poletje vabi. Planinsko društvo vam lahko pomaga pri vaših odločitvah, vzponih in izletih. Postaniten jegovi člani. V veseli družbi je čas krajši in pogle dlepši.

Irena Šinkovec