Izdelovali so prisrčne darilne škatlice, ki so izpod pridnih prstov otrok zelo lepo uspele. Sproščali so se in prijetno družili tudi med zanimivimi družabnimi igrami in drugimi domiselnimi dejavnostmi. Razgibali so se tudi zunaj: na igrišču ter na bližnjih igralih. S posebnim zanimanjem so ustvarjali tudi hišice iz trstike. Vsaka hišica je dobila svoje dvorišče in seveda svoje mesto v na novo nastali vasici. Človek bi rekel, pravljično. A za to pravljično je vsaj deset otrok pridno in vedno bolj spretno gradilo svoje hišice. Izdelovali pa smo tudi glinene predmete ter razne stvari iz lesa, med temi tudi podstavke za rože.
V otroških očeh sem kaj hitro občutila iskreno srečo, srca so jim poskakovala od neizmernega veselja. Niti malo pa nisem slutila, da bom od otrok prejela prečudovito, a tokrat še večjo, zelo ganljivo pohvalo: »Ob tem ter to, kar tu delam, zelo uživam. Uporabno je. Življenjsko. Pa še sprošča me.« In še več jih je – takšnih pohval. Lahko izrazim neskončen hvala za take iskrene in zelo ganljive čudeže ter z razumno in ljubečo predanostjo gradim(o) dalje.
Ja, prijaznost, igrivost, otroško veselje ter ostale ljubeče vrednote so iskreni čudeži, ki smo jih še kako žejni.
Katja Krkoč, MDPM Ajdovščina