Cvetrož je mlajši zaselek v Braniku. Nastal je na rodovitnih naplavinah reke Branice. Ime je dobil v povezavi s cvetenjem, po cvetočih češnjah, ki jih je bilo v tem kraju nekoč  veliko. Četrtkovi pohodniki za dušo in srce  smo parkirali malo pred zaselkom. Šli smo na Čuk, na katerega vodi več gozdnih poti, nobena pa ni označena,  a smo kljub temu našli pot do njega. Zakorakali smo čez most čez reko Branico,  po cesti med vinogradi, sadovnjaki in hišami, med katerimi smo se podali navkreber na gozdni kolovoz.  V začetku so bila tla pomrznjena, zato smo se izognili blatu. Kolovoz prečka most nad železniško progo, ki pelje iz Nove Gorice proti Krasu. Ob poti so nas pozdravili cvetoči zvončki in trobentice.  V nadaljevanju je bila hoja prijetna. Hodili smo po poti, obdani z mogočnimi kostanji.  Bila je posuta z listjem, ki je šelestelo pod nogami, izpod listja pa so se bohotile kostanjeve ježice, kar pomeni, da je kostanj jeseni bogato rodil. Okolica gozda na nekaterih delih spominja na pragozd.  Ob poti smo bili nagrajeni z lepimi razgledi na Braniško dolino, spodnjo Vipavsko dolino, od Čavna do Sinjega vrha in na zasnežene Julijske Alpe.

Nekaj metrov smo morali krepko zagristi v strmino, do pod vrha 322 metrov visokega Brda, do razpotja poti. Vzeli smo si nekaj minut za oddih. Zavili smo v levo, navzdol po grebenu in vijugastem kolovozu. Ob poti so bile smerne table (Pedrovo, Trstelj, Branik), a  brez table, ki bi nam pokazala pot na Čuk. Nadaljevali smo v levo, malo pod vrhom je bil še krajši vzpon. In bili smo na 286 metrov visokem hribu. Čuk je majhen hrib, ki se dviga nad vasjo Branik. Kljub svoji majhnosti vas ovija v senco. Leži na robu kraške planote in spada med gozdne rezervate. Vrh ni izrazit, komaj opaziš, da si na vrhu. Poraščen je predvsem z listnatim gozdom in grmičevjem, zato razgledov skoraj ni. Del grebena je obdan s suhozidjem, na katerega je prislonjena lestev. Kdo bi vedel zakaj?  Malica sredi  gozdička je zelo teknila. Čuka tu nismo slišali peti, smo pa mi njemu med  skupinskim fotografiranjem zapeli njegovo pesem – Čuk se je oženil.

Zakaj ime Čuk? Morda ime izvira iz ljudskega poimenovanja za osamel, nekoliko zaobljen hrib, ki  so mu rekli čuk. Najverjetneje pa je ime povezano s ptico čukom - majhno sovo, ki je nekoč pogosto gnezdila v teh gozdovih. 

V dolino smo se vračali po krožni poti, nekaj časa po poti prihoda, nato po kolovozu proti Braniku. Lepi pogledi so se odprli na pobočje Šumke. Pred nami se je pokazal grad Rihemberk. Šli smo pod kamnitim mostom nad železniško progo, skozi vas, ter med vinogradi do parkiranih avtomobilov. Zimske temperature v plusu, brez burje, so bile prijetnejše od prejšnjih dni. Lepa pot, dobra družba, nekaj oblakov, malo sonca je bilo dovolj, da smo si ogreli dušo in srce.                                                                                                                            

ms