S krožkom Spoznavanje narave društva Most UTŽO Ajdovščina smo se 21. januarja 2026 ob slikah sprehodili med čavenskimi rožicami skozi letne čase.

'Pod Čavnom visokim prebivam …' Čaven je ajdovska gora, del Trnovskega gozda. Iz doline res spominja na narobe obrnjen čoln. Nad planinsko kočo Antona Bavčerja se dvigata Modrasovca. Mali in Veliki. Kakih 200 višinskih metrov pod kočo leži valovita planota Mala gora. Na njej so stoletja kosili travo in seno z voli vozili v vasi pod Čavnom. Ponekod so še vidni sledovi kolesnic. Kamenjci so na svojem 'talu' postavili malogorsko kočo v spomin na čase košnje. Zadnji voz sena je, po pripovedovanju domačinov, odpeljal z Male gore leta 1965. Vsako leto organizira kamenjska sekcija PD Ajdovščina na Velikonočni ponedeljek spominski pohod na Malo goro. Del nekdanjih travnikov še kosijo, v spomin.

Kaj je tako posebnega na čavenskih rožicah? Čaven poljubljajo tople sape z morja, s severa pa ga hladi celinsko podnebje. Na zaraščajočih, proti jugu obrnjenih traviščih, se družijo alpske in toplojubne (ilirske, liburnijske) vrste. Med slednjimi imajo mnoge razširjenost od Trnovskega gozda, preko Nanosa in Snežnika pa čez ves Velebit: ilirski meček, ilirska perunika, brstična lilija … Na robu Male gore in Čavna pa je tudi dom planinskih rastlin: planik na severnem pobočju Kuclja, avriklja, alpske velese, clusijevega svišča, gorskega narcisa ... V juniju na Mali gori cvetijo številne travniške rastline. Kar ne veš, kam bi gledal. Gor so ugledni slovenski botaniki (prof. Tone Wraber) vodili botanike iz cele Evrope. Največja znamenitost Čavna pa je rebrinčevolistna hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia), ki je dobila rodovno ime po prvem kustosu ljubljanskega botaničnega vrta, Francu Hladniku. 'Neugledna' belo cvetoča kobulnica z listi, podobnimi zeleni (vrtni zelenjavi), je v svojem rodu edina predstavnica. Raste raztreseno od Male gore do Kuclja, pa še ob cesti na Predmejo blizu predorov. Mala gora se še kiti s cvetjem, a iz leta v leto manj. Travišča počasi preraščajo visoke kobulnice, tem sledi grmovje in nazadnje gozd - ki je v davnini tam že bil. Brez košnje pač tiho, a nepovratno izginjajo.

Irena Breščak