Vreme je bilo podarjeno. Narava se je želela oddolžiti za mokro poletje. Čas je že pobarval listje na bukvah in macesni so spremenili barvo. Iztokova koča pod Golaki pa se je že v zgodnjih urah sončila v jesenskem soncu. To je gotovo izjema, kajti pohod na Golake je bil pogosto moker.

Izjema je bilo tudi število pohodnikov. Veliko nas je bilo, od vsepovsod, tudi iz sosednjih držav.

Vrh Malega Golaka, to je 1495 m visoko, se je skrival v zastavi, ki jo je od časa do časa pretrgalo sonce. Takrat se je odprl širok razgled. V jesenskih barvah se je bleščalo Cerkljansko, Nanos, Kucelj in Čaven, pod nami se je odpirala Vipavska dolina in Kras na drugi strani. Alpe s Triglavom so bile že pobeljene.

Pohodniki so vztrajno premagovali vzpetine, se veselili svojih dosežkov in poklepetali z znanci o tem in onem.

Gostoljubje v Iztokovi koči je bilo zaključek čudovitega dne.

Irena Šinkovec