Nekateri še vemo, da vesele maškare na pustno soboto ali torek z velikim veseljem preganjajo še zadnje repe, ki pometajo na februarske mrzle dni. In le kdo se ne veseli  toplih pomladnih žarkov in pisanega cvetja. Tudi v naši hiši je tako, da mrzle burje, ki piha mimo vogalov in naših kosti ne maramo preveč. Skoraj načrt smo narisali vsi skupaj, kako bomo letos na pustni torek pometli še zadnje ledene zimske vogale v našem Domu.

Po bogatem zajtrku in kratki skupinski telovadbi, smo poklicali vesele maškare, da med nami zaplešejo, zapojejo in zaigrajo. Kogar so prsti le malo zasrbeli, ko je slišal glas vesele polke, se je dvignil in zavrtel med ostalimi maskami. Smeha in veselja je bilo veliko, marsikatera bergla pa je tisto dopoldne samevala v kotu.

Žoga bend, veseli gusar  in poskočna  ter vesela  Pikanogavička so skrbeli, da so maškare naganjale zimo skozi vrata. Prav gotovo pa lahko trdimo, da je ušla skozi vrata še kakšna bolezen, ki se nas je držala v preteklem mesecu. Namesto tega pa smo tisti dan napolnili vse kote s prijetnim vonjem cvrtih pustnih mišk, za katere so poskrbeli pridni kuharji naše domske kuhinje s Petrom na čelu. Tiste najmlajše maškare pa so nas tudi letos  obiskale iz sosednjega vrtca na Ribniku. Ne bom pozabila tudi na vesele maškare iz VDC-ja, ki res rade vsakič z nami zaplešejo ob veseli glasbi.

Prepričana sem, da zime ne bi več smelo biti, vsaj v našo hišo ne. Zdaj bo vstopal le še prijeten piš pomladnega vetra, veliko zdravja in veselja, ki ga vsi potrebujemo in se ga veselimo.

Mojca Klavžar – delovna terapevtka