Dvorišče res ni bilo prazno, saj otrok ni manjkalo – bilo jih je približno 170! Pa tudi animatorji številčno nismo zaostajali, kje pa; bilo nas je kar 60, tako da je bilo vzdušje res enkratno. Letos je bil oratorij prav poseben tudi zaradi tega, ker je za otroke in najstnike potekal istočasno, tako pa so imeli vsi tudi obilico priložnosti za učenje drug od drugega. Mislim, da ni človeka, ki ne bi poznal letošnjega junaka oratorija, pogumnega in navihanega Kekca. Vsak dan posebej nam je bil velik zgled, kako biti dober, pomagati, govoriti resnico, biti odgovoren, se opravičiti, poslušati in ubogati, pa tudi kakšno ušpičiti ... Kadar se je znašel v težavah, je Kekec molil; za rešitev se je obrnil na Boga. On tudi vse nas 'Kekce' sliši, kadar nam je težko.
Vsak dan je bila posebna dogodivščina, tako kot pri Kekcu. Skupaj smo se vedno najprej izročili v Gospodove roke, potem pa še zapeli himno. Sledil je del Kekčeve zgodbe, ki je bila z vsakim dnem bolj zanimiva, po njej pa nam je brat Jožko pripravil zelo lepe kateheze. Nadaljevali smo z zanimivimi in ustvarjalnimi delavnicami: izdelovali smo družabne igre, planinske šopke, majhne beležke, na Mojčini delavnici smo pletli kitke, tudi peli in kuhali smo. En meni najlepših časov dneva pa je bila alabansa, ko smo vsi prišli pred Jezusa, pred katerega smo lahko položili vse, ga slavili s pesmijo in se mu zahvalili. Kaj je sledilo potem? Kaj drugega kot težko pričakovano kosilo (vse pohvale naši kuharici, kajti vsi smo se najedli do sitega, nekateri celo še bolj). Novo pridobljene moči so nam prišle prav na velikih igrah, a nekaj smo jih prihranili še za vsakodnevno mašo, pri kateri so se nam pridružili še naši starši.
Drugi dan, torek, če se prav spomnim, je bil še posebej pustolovski. Vsaka skupina zase se je odpravila na 'pot preživetja' do Planine nad Ajdovščino. Bili smo podobni Kekcu, ki se je tistega dne prav tako odpravil na pot skupaj s svojima sestricama. Med potjo so nas čakale tudi različne naloge in preizkušnje: morali smo ciljati kozarčke, se splaziti mimo pajkove mreže, reševati uganke, nekateri smo se po blatni kopeli tudi zmočili in ohladili v bližnji reki Vipavi. Bilo nam je vroče in včasih nas je pestila tudi žeja, a vsi smo preživeli in na cilju dan lepo zaključili s sveto mašo.
Pripravili smo tudi dva večera: na enem so najstniki in animatorji prisluhnili pričevanju in pesmim animatorke Mete, na četrtkov večer pa je čisto navdušil domači bend Vozel, po koncertu katerega smo animatorji in najstniki pripravili še celonočno čaščenje Najsvetejšega.
Zelo hitro je prišel zadnji dan in v takratni silni vročini so se nam zelo prilegle vodne igre. Suh je po vsej verjetnosti ostal le redkokdo, a tudi najbolj mokri smo se pred kosilom že posušili. Po njem je bilo nekaj vodenih dejavnosti za otroke, medtem pa so najstniki malo pospravili in zatem še izrazili svoje strokovno oratorijsko mnenje - na refleksiji seveda. Prišli so starši in skupaj smo imeli še poslednjo oratorijsko mašo, ki so ji sledile zahvale in skupinsko slikanje.
Biti animator bi bil moj sanjski poklic, saj preko Njega otrokom lahko veliko dam - in oni meni, kar dobim potrjeno na vsakem oratoriju, tudi na letošnjem v Križu. Biti 'nasmeh za srečo vseh' je neprecenljivo. Poskusi, ni težko. JU, JU, JUHUHU!!!
Avtorica: Tinka
