Že par desetletij me je vznemirjal grad Lože, ki s svoje lokacije pogumno opazuje Vipavsko dolino vse od Razdrtega pa tja do Stomaža, Kamenj, mogoče iz vrhnjih lin grajskega stolpa celo še dlje. Poznala sem življenjsko zgodbo ene njenih prebivalk, Ane Mayer Kansky, prve doktorantke na takrat ustanovljeni univerzi v Ljubljani (1920. leta), ena njegovih zadnjih prebivalk je bila moja prva direktorica, o njegovih prebivalcih mi je pripovedovala mama, ki je v tridesetih in prvi polovici štiridesetih let 20. stoletja delala v Vipavi. Pa so se menjavali najemniki, grad je bil zaprt, vračilo dedičem je terjalo svoj čas. Pred dobrim mesecem pa sem na nedeljskem potepu okrog Lož naletela na dedinjo in lastnico gradu in njenega sina, gospoda Aarona, in se dogovorila, da jih s krožkom Zgodovinska potepanja lahko obiščemo. Za potrebe urejanja in revitalizacije gradu so ustanovili Kulturno društvo von Leitenburg (www.loze-castle.si), ki s prostovoljci nekako tudi skrbi za grad in posestvo. Gospod Aaron nam je prijazno predstavil grad, rodbine in ljudi, ki so v njem živeli, razkazal nam je tudi notranjost. Nekateri med nami so se še spomnili, da so bili v gradu, ko je bila v njem še celo gostilna, nekatera podjetja so prostore celo najela za novoletna in druga srečanja.

Sedaj je bil grad že več kot desetletje zapuščen in najprej je bilo potrebno poslopje in okolico očistiti. Kar desetine kamionov smeti so odpeljali. Sedaj pa bodo lahko začeli tudi z obnovitvenimi deli. Pripravljajo tudi več zanimivih dogodkov (pokukajte na njihovo spletno stran), tako da bi grad počasi lahko zaživel. Pripravili so nam tudi majhna spominska darilca in tudi nazdravili smo lahko. Pred gradom so postavili lično narejen pano (eden je tudi na vrtni strani), ki nas nazorno seznani z zgodovino gradu, znanimi prebivalci in njihovo usodo.

Lansko leto so s trudom društva in donacijami postavili nedaleč od gradu klop velikanko. Prvo v Sloveniji in 325. v Evropi. Namen tega projekta je povezovanje skupnosti, promoviranje manj znanih krajev in jim pomagati pri razvoju trajnostnega turizma. Blizu klopi velikanke se med ogromno cvetočo glicinijo skriva tudi tičnica. Tukaj je bil čebelnjak, ki so ga že sicer obrasla drevesa in grmovje. Tudi to nameravajo obnoviti in ustvariti kotiček za oddih v naravi. Gospod (prostovoljec!), ki je čistil in pripravljal klop za prebarvanje, nam je povedal, kaj pravzaprav tičnice so. Krajem, kjer so naši predniki s pomočjo božjih poslank, 'tic', izrekali prošnje k bogu, so rekli tičnica. To so kraji slovesa od mrtvih in priprošenj zanje.

Koliko zanimivih krajev skriva ta naša Vipavska dolina! Le poiščite jih!

Zdenka Žigon, foto Igor Slejko