Sobotno popoldne. Burja, ki ima pri nas mlade, se je malo polegla. Sončni žarki so vabili, vendar so bile temperature kar blizu ledišča. Urezala sem jo proti izviru Hublja, ki je bil to popoldne kar okovan z ledom. Čudovite podobe …

Pot sem nadaljevala proti Gorenjam, ki so se še kopale v mrzlem popoldanskem soncu.

Nekje sredi te poti sem videla prizor, veličastnejši od mojih besed. Tega se z besedami ne da napisati. Po cesti se je vračala družinica. Mama z vozičkom je bila za pomoč, če bi kdo omagal. Oče je nosil vrečo za smeti, ki je bila ob našem srečanju že skoraj polna. Otroci so z rokavicami pobirali, kar je ostalo od mnogih obiskovalcev, ki so v teh časih ubirali poti v okolici, ker drugam nismo mogli.

Zastal mi je dih od veselega presenečenja. V začudenju, ker ta prizor je res občudovanja vreden, sem se ustavila ob njih, da sem zvedela, kdo je dal tako lepo idejo, kdo je najbolj priden …

Res, narava nam je v teh težkih časih nudila edino veselje, edino razvedrilo. Nikdar nam ni odrekla gostoljubja. Kaj pa mi? Dobro, da nam bo priskočila na pomoč naša burja in s seboj odnesla vse maske, ki so ostale ob poti, ter z močno metlo pometla tla za nami.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina