Logo MojaObčina.si
JUTRI
22°C
12°C
PET.
23°C
12°C
Oceni objavo

Pogovor z Miljano Cunta, prejemnico nagrade Prešernovega sklada

Za vsakega ustvarjalca ima otroštvo posebno mesto. Tako sta tudi Vipavska in Goriška, pokrajini otroštva Miljane Cunta, zamrznjeni v času, a preko spominov in občutij neprenehen vir ustvarjalnega navdiha. Pravi, da ji vsakič, ko se spusti proti Vipavski dolini, srce začne drugačne biti. Gre za naravno bitje srca, tisto, ki odzvanja njeno temeljno identiteto. Vse poznejše, ki jih je razvila in na katere gleda z veliko hvaležnosti, črpajo prav iz temeljev njene primorske duše.

Razlog najinega srečanja je bila nagrada Prešernovega sklada. Gre za najvišje prepoznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Miljanina umetniška pot je tudi sicer zelo uspešna. Za prvo pesniško zbirko leta 2010 Za pol neba je bila nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Leta 2014 je izšla pesniška zbirka Pesmi dneva. Leta 2018 je izšla Svetloba od zunaj. Za zadnjo pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo pa je prejela najodmevnejšo nagrado v slovenskem prostoru.

Intervju nastal na podlagi transkripta pogovora, ki je potekal 19. marca 2024 v sklopu literarnih večerov Lavričeve knjižnice iz Ajdovščine.

Prejema tako prestižne nagrade človek verjetno ne more načrtovati. Kaj pomeni biti Prešernova nagrajenka?

O nagradah nikoli nisem veliko razmišljala, o Prešernovi pa sploh ne. Vedno sem želela predvsem pisati, zato je bilo prepoznanje mojega ustvarjanja na ta način veliko presenečenje. Je pa to seveda tudi veliko priznanje, ki vpliva na nadaljnje delo. Na področju ustvarjalnosti in prav posebej umetnosti je namreč tako, da mora človek zelo veliko doseči, da je viden, da njegovo delo dobi smisel v širšem prostoru. Enega izmed razlogov za takšno stanje gre pripisati tudi času, v katerem živimo, ki je izrazito pust, prazen. Umetnost je marginalizirana, ni več nujen del formiranja posameznika na poti skozi življenje, vse manj ljudi se zanima zanjo. Gre za kompleksen proces in pojav, ki vpliva tudi na ustvarjalce same. Večinoma je tako, da imajo dve službi. Tisto za preživetje in tisto za dušo, ki jo opravljajo na skrito, da nihče zares ne ve zanjo, čeprav njim samim ogromno pomeni. Nagrada je v tem kontekstu kot žaromet, ki se ustavi nad osebo in za hip naredi vidno to, kar počne. Kar si dolga leta počel na tiho in na skrito, dobi nek širši smisel, ljudje vidijo, da tvoje delo in nenazadnje tudi tvoj življenjski slog lahko obrodi sadove.

Pesniška zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo nosi pomenljiv naslov. Moč mu daje tudi uporaba množine, preko katere vlivaš upanje, da se bomo preko mnogih zablod, s katerimi smo kot človeštvo oskrunili lepoto bivanja, zmogli ponovno vrniti k bistvu. Obljublja varnost v oziru na prihodnost ter jo razoroži strahu. Kakšna je bila ustvarjalna pot zbirke?

Pesniška zbirka ima sicer za urednike nehvaležen – predolg – naslov. Pa vendar se je izkazalo, da je bila odločitev prava. Kot razbiram iz odmevov, gre za naslov, ki rezonira s časom. Smo v točki zgodovine, ko stopamo na mestu. Čeprav v razvitem zahodnem svetu živimo v večjem materialnem blagostanju, to ni čas sreče in spokojnosti, prej negotovosti, strahu in napetosti. Določeno krivdo pripisujem novim tehnologijam, ki jih ne uporabljamo, ampak zlorabljamo, pravzaprav se včasih zdi, da one upravljajo z nami. V možganih, predvsem najstnikov, to ustvarja paralelni svet, iluzijo neskončnih možnosti, kjer smo lahko vse, kar bi radi bili. Živimo izmišljene identitete, preko katerih se povezujemo z drugimi, toda s tem ne hranimo naših primarnih potreb po bližini in toplini, po tem, da bi bili slišani in videni taki, kakršni smo v naši celovitosti, kot nepopolna, krhka in zmotljiva bitja. Virtualno nisi ne viden, ne slišan, hraniš le iluzijo tega, kar bi rad bil. Tudi v tem smislu imam občutek, da smo zašli. Ne vem sicer, kako se lahko vrnemo, čutim pa, da ta možnost vedno obstaja. Vizija vračanja v naslovu zbirke je neke vrste upanje. In upam tudi, da poezija v tej knjigi v bralcih odpira možnosti za vrnitev k sebi.

Kaj nam omogoča umetnost? Kakšna je njena vloga?

Z umetnostjo se približujemo nečemu, kar je širše od vsakega izraza. Pri ustvarjanju pesniške zbirke Pesmi dneva sem jasno začutila, kako veliko frustracijo nosi avtor, ko želi govoriti o nečem, česar se ne da poimenovati. Temu prvobitnemu občutju je najbližje otroško doživljanje, ki je zelo kompleksno; otrok vidi, čuti, tipa na vse strani, zazna bistvo osebe, ne da bi karkoli vedel o njej. To intuitivno spoznavanje je v otroku zelo živo, kasneje ga potlačimo, potišamo, nanj celo pozabimo. Ustvarjalec pa mora s tovrstno prvinskostjo ostati v stiku. In ko tak stik vzpostavi, vidi, da so besede vselej nezadostne. Še tako bogat besednjak ne more zajeti celote nekega čutenja in doživljanja, ki ga je zmožen človek. Ampak vendarle, če je ta prvobitna izkušnja dovolj močna, se v ustvarjalcu kljub tej frustraciji porodi želja, da bi ji dal nek izraz, da bi o njej tako ali drugače govoril.

Je ustvarjanje lahko tudi proces, ki ustvarjalca izčrpa?

Ustvarjalni proces je zelo naporen. Je kot ekspedicija na visoko goro. Če želiš biti uspešen, moraš najprej vedeti, kaj je tvoj cilj, nato pa poskrbeti za dobro psiho-fizično opremljenost, biti moraš v dobri mentalni in duhovni kondiciji. Ustvarjalnost zahteva spočitega in sproščenega človeka, ki ima dovolj moči, da se lahko odpravi v neznane kraje. Zgodi se, da se na taki poti ljudje tudi zgubijo, zatavajo v sfere, kjer ni več oprijemališč. Zato je pomembno, da si ves čas dobro ukoreninjen. Da izhajaš iz tega, kar si in kar jasno čutiš, in od tod segaš v nevidne, a nič manj resnične smeri. Ustvarjalni um je polje nenehnega boja, preizpraševanj in dvomov, vse se dogaja naenkrat in je zelo intenzivno, zato drži, da se človek pri ustvarjanju lahko tudi povsem izčrpa.

Kot komparativistka do potankosti poznaš literarne zakonitosti. Koliko tega neseš v svoje literarno ustvarjanje in v kolikšni meri se literarnim zakonom pustiš ukalupiti?

Ko urejam knjigo, pišem recenzijo, prevajam, ustvarjam, moram poznati zakonitosti posameznega področja in to upoštevati. Literarna teorija mi pomaga predvsem pri delu z literaturo. Danes, ko nastajajo vedno nove in nove literarne zvrsti, je še toliko bolj pomembno ustrezno znanje. Če obvladaš osnove, lahko bolj suvereno eksperimentiraš in za tem tudi stojiš. Pri pisanju je nekoliko drugače. Tu je teorija le v oporo, da bolj prepričljivo ubesediš svoje notranje življenje. Umetnost izvira iz človekovih globin, ni izumljanje, ampak je odkrivanje tega, kar nosimo v sebi, zato lahko piše tudi človek, ki ne pozna teorije, je pa k pisanju nagovorjen.

Kakšna je vloga duhovnosti pri ustvarjanju?

Človek je po naravi duhovno bitje in danes je lakota po duhovnem življenju enako močna kot nekoč, morda jo izkazujemo le nekoliko drugače, zunaj institucionalnih okvirjev. Sama najbolj poznam krščansko tradicijo, ki mi je tudi najbolj blizu. Sveto pismo ima na primer čudovita besedila, ki nagovarjajo najbolj prvinsko v človeku. Tu so Psalmi, Visoka pesem, Jobova knjiga, ki so jih pisali ljudje iz globoke stiske ali iz zanosa. Ta besedila se me vedno znova dotaknejo in so včasih tudi vzgib za pisanje. Ustvarjalec mora predvsem hraniti svoje notranje življenje in duhovnost je eden od njegovih pomembnih vidikov.

Tudi ustvarjalna kriza ti ni tuja. S čim se v takih trenutkih umetnik spopada?

Ustvarjalna kriza je povezana z iskanjem smisla, z vprašanji, kot so – ali ima moje početje kakšen pomen, je za koga dobro, je moj specifičen življenjski slog upravičen. V trenutkih krize iščeš odgovore na taka in podobna vprašanja, vsakič znova.

Danes mnogo ljudi piše, toda to izdelka še ne zapiše umetnosti. Kdaj torej neko delo postane umetniški izdelek?

Danes je res veliko terapevtskega pisanja, ker so ljudje v stiski in tudi preko pisanja iščejo stik s seboj. To podpiram. Kdaj lahko govorimo o umetnosti – to pa je drugo vprašanje. Obstaja veliko teorij o tem, kaj je umetnost. Zame je umetnost to, da skozi partikularno spregovorimo o univerzalnem. Posameznikovi spomini, čustva in občutja so gradivo; da pa iz tega gradiva sestaviš nekaj, kar bo imelo poleg zasebnega pomena še neko občo vrednost, je potreben določen občutek za potujevanje, umeščanje v širši kontekst. Tako se ne zapredeš v lastna doživetja, ampak nanje pogledaš od daleč.

Umetnost je ogledalo časa in prostora. Odseva prevladujoče vrednote ali izraža hrepenenje po pozabljenih. Ima moč, da prevrednoti tukaj in zdaj, ki se nam sicer vsiljuje skozi razmerja moči. Kaj se zrcali skozi poezijo začetka 21. stoletja?

Opažam globalni trend angažirane literature, ki je v službi formuliranja določenega sporočila. Prozna poezija prevladuje nad rimano, nastajajo hibridni žanri, izdelki so vse krajši. Poezija, kot smo jo poznali v preteklosti, taka, ki govori o temeljnih koordinatah življenja, o ljubezni, smrti, minljivosti, je vse redkejša. Tudi lepota je med umetniškimi cilji vse redkejša. Sama vidim poezijo kot izraz celega človeka, kot možnost, da ubesedimo zapleteno resničnost, ki nas določa. Človeški položaj je specifičen, v mnogočem tragičen, zaznamuje ga hrepenenje po večnosti in zavedanje umrljivosti. Visimo vmes, kot so opažali že prvi filozofi – med preteklostjo in prihodnostjo, vedenjem in ne-vedenjem, peklom in nebesi, sanjami in budnostjo. Radi bi zamrznili čas, kar je tudi eden izmed temeljnih vzgibov umetnosti. Poezija ima moč, da govori o vsem tem. Teme, ki jih odpira angažirana poezija in so praviloma tudi zelo pomembne, pa bi bile morda še bolj učinkovite v kontekstu kolumnistike ali esejistike.

Občasno tudi sama prevajaš poezijo. Prav tako so tvoje pesmi prevedene v številne tuje jezike. Ali lahko prevod sploh odseva original ali je vedno le njegov približek?

Pesem živi najprej in predvsem v izvirniku. V prevodu naj bi nosila isto razpoloženje, a to ni več ista pesem. Prevajanje je zato zahtevno, saj mora prevedena pesem ritmično, zvočno in pomensko ustrezati izvirniku, kar pa je zelo težko doseči. Običajno mora prevajalec katerega od teh vidikov žrtvovati, vedeti pa mora, kaj lahko žrtvuje, da se ne bi pri tem izgubilo tisto temeljno sporočilo pesmi. Prevajalec mora imeti zelo širok besedni zaklad in velik občutek za jezik. Pesem se namreč lahko zelo hitro iznakazi, če stvari niso prav narejene.

Da nastane neka umetniška stvaritev mora človek znati poslušati predvsem sebe in svoj notranji glas. Za to pa rabi čas in mir, kar se zdi popolno nasprotje današnjega hektičnega časa. Kako usklajuješ ravnovesje med zahtevami, ki ti jih nalagajo najrazličnejše življenjske vloge in potrebo po miru, ki ti omogoča, da zaslutiš večnost?

Pomaga mi, da sem precej strukturirana, delavna in organizirana. Je pa kljub temu usklajevanje vseh obveznosti vseživljenjska bitka. V meni je bila vedno prisotna želja, da pišem, da to, kar čutim, prenesem na papir, a sem kljub tej veliki želji do pred kratkim pisala skoraj na skrivaj. Zdelo se mi je, da pisanje ni pravo delo, in ta predsodek je bilo potrebno razgraditi. Ugotovila sem namreč, da je bila prav ta notranja predstava največja ovira na poti k bolj sproščenemu ustvarjanju. Pri tem mi je pomagalo spoznavanje življenja in dela ustvarjalk, ki so se soočale s podobnimi občutki – kot da kršiš nek eksistencialni kod, če se umakneš in ustvarjaš. V podporo pa so mi bili tudi moji domači. Moja nona mi je velikokrat rekla: Otroci bodo zrasli, delo bo opravljeno, ti moraš samo pisati. Njej, v formalnem smislu neizobraženi ženski, se je zdelo, da je največ, kar lahko naredim, to, da pišem. Spodbuda okolice, mojih najbližjih je bila ključna za to, da sem na tej poti vztrajala. Nikoli pa mi ni bilo dovolj, da moje početje tolerirajo, pomembno mi je bilo, da vidijo v njem isti smisel in lepoto, ki ju vidim tudi sama. Na mojo veliko srečo so to vedno znali videti.

 

Draga Miljana, hvala za uvide in spoznanja. Hvala, da oprezaš za lepoto in ji poizkušaš pridihniti trenutek večnosti. Hvala za umetnost, s katero zrcališ, izprašuješ in ustvarjalno plemenitiš naš čas. Ponosni smo na dediščino, ki jo zapuščaš prihodnjim rodovom.

 

Doc. dr. Melita Lemut Bajec, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem

Oglejte si tudi