Štirideset članska ekipa krožka Zgodovinska potepanja društva Most se je za prvo poglavje nove študijske sezone podala na Tolminsko, najprej v Tolmin in nato na Most na Soči. Ne po naključju, saj je novi mentor krožka Edo Pelicon del svojega otroštva preživel prav na Mostu na Soči. Tako je doživeto delil zanimivosti o kraju in njegovih številnih znamenitostih.

Most na Soči je v kraj in prostor med ogledom Tolminskega muzeja umestila odlična kustosinja Karla Kofol. Naravno zavarovan kraj med Sočo, Idrijco in Bačo je bil poseljen že v neolitiku, izstopa pa obdobje iz starejše železne dobe (med 8. in 4. stoletjem pr. n. št.), saj so odkrili številne ostaline bivališč z orodjem, orožjem, posodjem in okrasnimi predmeti ter skoraj 7.000 (!) žarnih grobov. Kar t.i. svetolucijsko kulturo umešča med pomembnejša arheološka najdišča tostran Alp. Že siceršnja ugodna lega na križišču trgovskih poti (tudi jantarjeve) je še večjo veljavo dobila z gradnjo bohinjske proge, preskok v mondeno turistično destinacijo pa je omogočila zajezitev Soče za hidroelektrarno Doblar leta 1938. Po besedah Kofolove je igral Most celo pomembnejšo vlogo od občinskega središča Tolmina.

Toda med našim obiskom (17. oktobra 2024), resda izven turistične sezone, je od nekdaj imenitnih gostiln in hotelov deloval le en lokal, kjer smo lahko popili kavico po obhodu kraja. Most na Soči je ime dobil leta 1952, s preimenovanjem iz Sv. Lucije, po zavetnici kraja z imenitno cerkvijo. Kar celo desetletje jo je po poškodbah v prvi svetovni vojni preurejal in poslikaval Tone Kralj. Glavna oltarna slika seveda pripada sv. Luciji, tragično življenjsko zgodbo svetnice skozi Kraljeve podobe visoko na stenah prezbiterija pa nam je predstavil župnik Tomaž Kete, po rodu iz Grivč. Povzpeli smo se še do prvotne cerkve sv. Mavra iz leta 1192, zdaj pokopališčne, do razgledišča, kjer smo uživali v pogledih na smaragdno barvo jezera in kjer je nastala skupinska fotografija (Vilija Vetriha).

Mimo rojstnih hiš znanih Mostarjev (pisatelja Ivan Pregelj in Saša Vuga, glasbenik Marko Munih) smo čez most dospeli do razgledne Vodne hiše, kjer nas je sprejel Darij Vouk, legenda tamkajšnjega turizma, ter se 'sprehodil' skozi zanimivosti osrednje prireditve Noč na jezeru in skokov z mosta. Zapeljal naj nas bi tudi z ladjico po jezeru, toda tokovi so bili tokrat premočni, kar smo nadomestili s sprehodom po energijski poti tik ob jezeru do kapelice sv. Lucije pred Modrejem. V bližini je izvir zdravilne vode, ki naj bi še posebno ugodno vplival na oči, zato smo to izkoristili (očala pa za vsak slučaj obdržali).