Marsikdo med nami, ki dekleta poznamo, je že pred njihovim odhodom v Afriko veliko slišal o projektu, saj so izjemno vestno in zagnano zbirale prostovoljne prispevke; pa ne zato, da bi si plačale pot v Afriko (to breme je nosil vsak udeleženec misijona sam), ampak da bi s tem denarjem v misijonu svetega Jožefa v Kasungu, ki ga vodi pater Stanko Rozman, pomagale zgraditi dom za učitelja. In marsikdo med nami se je vprašal, kaj jih sredi najvišjega poletja, ko večina mladih misli predvsem na dopust, žene v misijon. V Našem večeru so si dekleta lepo razdelila delo in nam odgovorila na vsa v mislih in na glas zastavljena vprašanja.

Neli: »V to prostovoljsko izkušnjo smo se podale prek organizacije Pota, za Malavi pa smo se odločile, ker smo kot 'gajstne punce' želele fizično delati. V ekipi nas je bilo deset, od tega zgolj dva fanta. Gradnja hiše se je začela kmalu po našem prihodu: pater Stanko je izbral lokacijo in jo zakoličil (seveda brez birokratskih zapletov). Vse delo smo opravili na roke, imeli smo le traktor in manjši tovornjak, s katerim smo šli po pesek in ročno izdelano opeko. Največji strošek gradnje predstavlja cement. Vendar nam je tudi z našim denarjem uspelo. Ponosni smo, da hiša danes stoji.« Iz Nelinega uvodnega prispevka smo izvedeli še veliko zanimivega o malavijskih navadah in predvsem, kako poteka življenje v Kasungu, kjer ni afriške pregovorne lakote, saj je v kraju razvita močna tobačna industrija.

Ana je v nadaljevanju predstavila šolstvo: »Problem malavijskih šol je preveliko število učencev v razredih: en učitelj uči okrog 200 učencev. Cilj šole svetega Jožefa je 60 učencev na učitelja. Država plačuje učitelje, ne pa izgradnje šol – in tu smo kot prostovoljci nastopili mi, saj smo s seboj prinesli 12.000 evrov zbranega denarja, s katerim smo pomagali zgraditi stanovanje za enega učitelja.« Ana je še poudarila, da ima seveda v misijonu posebno mesto vera (v Malaviju je 70 % vernikov kristjanov), ki pa je tudi izjemen povezovalni element: v župniji deluje 40 zborov, maše, ki so pravi pevski festival, trajajo štiri ure, saj se nikomur nikamor ne mudi … Misijon pa poleg tega skrbi še za projekt Živa voda (izgradnja vodnjakov s pitno vodo), projekt Botrstvo in tudi centre PAO – namenjene bolnikom z aidsom.

Delo v centrih PAO je izkusila Hana: »Pater Stanko Rozman se je takoj ob prihodu v Malavi zavedel problema aidsa (kar tretjina ljudi je okuženih z virusom HIV) in ustanovil centre, v katerih je glavni cilj bolnikom dati zavest, da niso izločeni iz družbe: obdelujejo zelo rodovitno zemljo, prodajajo pridelke, skrbijo za sirote. Pomagale smo pri vseh delih: tudi luščile arašide in imele popoldne delavnice za otroke – še zmeraj je najbolj priljubljena igra nogomet, glavna igrača pa žoga. Sploh so otroci izjemno odprti, še posebej, če se hitro naučiš pozdrava v njihovem jeziku čičevi, kar pa, po besedah patra Stanka, zelo prilagodljivim Slovencem ne predstavlja nobenega problema. Kot pravi Slovenci smo se kar dvakrat podali tudi 'v gore' in na 50-kilometrsko romanje k novi cerkvi – obojemu so se domačini skrajno čudili – zakaj bi človek hodil, če ni ravno treba! Čeprav so nas vsaj na vrh nižje vzpetine, spremljali mnogi otroci – seveda kar bosi.«

In potem je Kristi predstavila še, po njihovem mnenju, najbolj zanimivo: turistični dodatek.

»Ker smo imeli vikende proste, smo jih izkoristili za izlete in že prej omenjeno romanje. V Afriko smo šli opremljeni z mnogimi stereotipi o afriški revščini, vendar smo bili zelo presenečeni nad malavijsko turistično ponudbo.« Pred nami so v besedi in sliki zaživele malavijske naravne lepote: narodni parki, kjer lahko od blizu vidiš povodne konje in krokodile, 3000 metrov visoka gora Sapitwa (v prevodu Ne hodi sem), milijone zvezd, ker ni svetlobnega onesnaževanja …

Na koncu izjemno zanimivega večera, ki mu je prisluhnilo lepo število obiskovalcev, je bil odgovor na vprašanje, kaj sredi najvišjega poletja žene mlade ljudi v misijone, jasen: najprej in predvsem pomagati ter s tem hkrati obogatiti tudi sebe: z zavestjo, da si nekaj dal in tudi veliko prejel.

Bojana Pižent Komapara