Naše mesto se ob različnih pomembnih obletnicah bohoti z lepimi besedami, bliščem in pozornostjo, že naslednje jutro se zazdi, da se je vse to umaknilo. Marsikdo ne ve, kaj predstavlja spominsko znamenje na tem ali onem pročelju hiše. Tudi za spominsko obeležje na Klemenčičevem domu v Šturjah slišimo le ob posebnih priložnostih. Včasih se prebudi v nas ponos in si rečemo, da smo imeli v Ajdovščini prvo slovensko lutkovno gledališče že 22. decembra 1910. Torej so bile prve lutke doma pri nas.

In potem … Lutke. Vidimo jo, kako hiti z dvema torbama na avtobusno postajo, celo življenje. V eni torbi, večja je bila kot ona sama, so bile naloge, zvezki, listi … njenih učencev iz OŠ Draga Bajca iz Vipave; v drugi so bile njene lutke, scenariji, kritike in pohvale, pravzaprav vse, kar je potrebovala. Večina bralcev je že spoznala, da teče beseda o Adi Bačar, naši Lutkarici. To ime se je je prijelo in marsikdo jo je prepoznal le po njem. Lutke so se vrnile v našo dolino.

In vidimo jo na odru različnih dvoran in učilnic. Teka iz kraja v kraj z zadnjimi navodili svojim igralcem. Skrb se ji riše na obrazu in vprašanje: »Smo napravili vse, da bodo otroci uživali, da se bodo poosebili z junaki, da jih bodo sprejeli za svoje?« Vsako igro, ki jo je izbrala v program, je popolno obdelala, posvetila ji je vso pozornost, polovičarstva ni poznala. Premagala je vsak problem, veliko se jih je postavljalo na pot, in s še večjo močjo planila do svojega cilja.

Le kje je niso poznali? Obiskala je otroke po vseh naših šolah, pogosto je razveseljevala otroke onstran meje, čeprav je bila pot v Italijo takrat zelo zapletena. Nje ni ustavil nihče in nič. Največji žar v njenih očeh se je prižigal, ko je s svojimi igrami razveseljevala bolne otroke v šempetrski bolnici, in to vsako leto. »Njih ne smemo pozabiti,« so bile njene besede. V svoj krog lutkarjev je vabila številne sodelavce in tudi na mlade je prenašala svoje navdušenje. Postavila je temelje lutkovni igri, da so drugi lahko nadaljevali.

In zopet jo srečamo … zaslužen pokoj, vendar brez miru. Nov začetek se je rodil z odraslimi igralci. Skupino je poimenovala Žar, ker je vedno zasvetil žar v njenih očeh, ko se je beseda dotaknila lutk. Želela je dati iz sebe vse znanje, ki ga ni bilo malo, oplemenititi lutkovne predstave s svojo ljubeznijo in razveseliti še marsikaterega otroka, vendar …

Srečujemo jo na naših ulicah, prijazno, pod težo let. Naključnim ljudem nameni perišče toplih besed. Ugasnil je žar, ki je žarel iz njenih oči, gotovo ni ugasnila srčna ljubezen do lutk in do lutkovnega gledališča. Njeni junaki jo spremljajo, ji dajejo moč in pogum, vse njene pesmi, posebej prirejene za njene lutke, odzvanjajo v ušesih, vse, kar je celo življenje nosila v srcu, vse, kar je prižigalo sij v njenih očeh.

Ljudska iniciativa Ajdovščine