Ta roman (11. Bizjakov roman) je krajevno umeščen v Vipavsko dolino, ki ji ponuja svojevrstno vizijo. Roman ima družbeno kritične sledi in seveda tudi humorne odtenke. Poljak, ki je plemiških korenin, kupi hišo nekje v okolici Trsta in prav rad zahaja tudi v Vipavsko dolino, kjer najde prijetnega sogovornika in z njim načrtuje sodoben center za počivanje. Skozi spomine nam nekoliko odstre življenje v Varšavi in na ta način izvemo, kakšen je bil tamkajšnji socializem v osemdesetih. Nekoliko tudi izvemo o življenju plemkinje, njegove babice. Poljski grof se čudi pripovedi o fašizmu in težko razume slovensko razklanost. V romanu pa se znajdejo tudi okruški kratkih humoresk, ki jih grof prebira – napisal jih je lokalni pisatelj, in ena za pokušino:

OLIMPIJSKA

       Dogaja se, da se včasih tudi sam nekoliko zanimam za športna dejanja. Tam, na robu poletja smo sedeli, kje drugje kot v prijaznem vrtu pred gostinskim lokalčkom v središču Ajdovščine. Zdelo se je že, da se bo pogovor nasukal na politiko, pa se je našel nekdo, ki je prišel z novico, da imamo zlato medaljo na olimpijadi. Opa, to pa ni kar tako, me je takrat prevzelo. Pa sem hotel takojci izvedeti v kateri disciplini. No, tisti dobro obveščeni športoljubi so to že vedeli in so se prišleku nasmihali in ga spraševali, kje da živi. Ko je bilo posmehovanja konec, so mi le razložili, da je naš dečko tako krepko vrgel kladivo, da je zmagal. In jaz sem potem tole takole pokomentiral:

       »Ja fantje, saj to pa ni nič čudnega. Človek bi kaj takega pričakoval, glede na to, da v naši državici ni veliko tistih, ki radi poprimejo za kakršnokoli orodje, s katerim je treba delati. Vidite, možakarju so dali kladivo v roke, pa ga je jezno zalučal daleč proč, da mu ne bi bilo treba delati. Se vidi, da smo v Evropi, a.«

 Več o romanu bo povedal avtor sam, bralsko bo roman odstirala Ana Krečič. Z glasbo bo večer popestrila kitaristka Mojca Bence.

BB