Že kar nekaj let se ukvarjam z modelarstvom, konkretno izdelujem miniaturne človeške figure, ki me zanimajo kot delo samo, pa tudi kot raziskovanje znotraj materialov. Naučil sem se veliko in izkušnje z modeliranjem so mi pomagale, da sem kasneje začel izdelovati lutke, torej večje modelirane figure.
Lutkarstvo je tvoje področje, ko si začel svoje izkušnje z modeliranjem prenašati v konkretne podobe, zgodbe, predstave. Ustvaril si lutke za Klemenčičevo predstavo Mrtvec v rdečem plašču. Nam lahko kaj več poveš o tej izkušnji?
Predstavo Mrtvec v rdečem plašču smo pred enajstimi leti začeli delati skupaj z režiserjem Petrom Avbarjem, ki me je povabil k projektu, da bi ustvaril lutke. Bila je zelo zanimiva izkušnja, izdelal sem štirinajst lutk in z vsako novo lutko mi je delo hitreje steklo. Tako sem se bolje vživel v samo zgodbo ter nastajanje likov – karakterjev v predstavi. Bila je lepa izkušnja, čeprav smo takrat zaradi odstopa enega glavnih igralcev imeli samo pet ponovitev predstave. Morda še kdaj obnovimo in ponovno oživimo to predstavo.
V zadnjem času si se preizkusil v novi vlogi kot ilustrator, kar je bila tudi tvoja otroška želja. Kdaj si se prvič srečal z ilustracijo in kaj te je najbolj pritegnilo?
Ko sem bil majhen, me je vedno najprej nagovorila ilustracija. Zelo rad sem jih gledal. Všeč so mi bile tako stare, kot tudi modernejše ilustracije. Še vedno so mi pri srcu ilustracije iz otroštva. Je pa tudi danes veliko dobrih novih avtorjev v novejših izdajah slikanic, ki jih z veseljem pogledam. Že kot otrok se spominjam, ko smo v šoli morali ilustrirati bralno značko, zgodbico, ali če smo šli na kakšno predstavo, sem v tem zalo užival.
Čeprav so v mojem otroštvu moja dela nastajala zelo hitro, je bil moj najljubši medij svinčnik. Šele kasneje sem začel odkrivati barve, jih vzljubil, čeprav sem se do takrat najbolje počutil v risarskih tehnikah. Kasneje v srednji šoli sem imel rad tudi oglje.
Tvoj novi projekt je pred kratkim izdana otroška pravljica Mušnica in pol, ki sem jo napisala že leta 2019. Čeprav sva jo delala skupaj, me zanima, kako si ti doživljal to izkušnjo v vlogi ilustratorja? Nam lahko poveš, kako je potekalo tvoje delo od ideje do ilustracije?
Ja, začelo se je tako, da si me povabila k projektu, da bi ilustriral tvojo pravljico in sprejel sem izziv, ki ga pred tem še nisem uresničil. Začelo se je z zgodbo, prebral sem jo in takoj mi je začela delati domišljija. Ustvaril sem si predstavo, kako naj bi mušnica izgledala. Prevzela me je neka atmosfera, oziroma vzdušje v zgodbici, kako naj bi celota delovala. Zgodba mi je dala idejo za samo postavitev. Hitro sem izdelal prve osnutke mušnice, ki sem jo začel razvijati. Ko sva skupaj našla pravo, zadovoljivo osnovno formo, sem začel ustvarjati skice za posamezne dele zgodbe. Sledil sem zgodbi iz prizora v prizor, po odstavkih, ki sva jih pred tem razdelala po posameznih straneh. Vsak prizor je bila zgodba zase, ki je vodila v ilustracijo.
Kakšen pristop si izbral za ilustriranje in če greva bolj v detajle, zakaj si si izbral tak stil ilustriranja? Knjiga je res čudovita, tvoje ilustracije pričarajo vzdušje čarobnosti v pravljici.
Želel sem ustvariti pravljično vzdušje z živalmi, ki nosijo človeške karakterje. Predvsem sem se osredotočal na čarobnost in vzdušje v gozdu, ki buri domišljijo. Gozd je skrivnosten, temačen, kontrasten v barvah. Prav to čarobno vzdušje sem želel ujeti v ilustracijah. Izbral sem akrilno tehniko, ker mi je bila od vseh tehnik najbolj blizu. Vsaka tehnika potrebuje tudi kar nekaj časa, da jo odkriješ. Z akrilno tehniko sem imel več izkušenj, da ne bi med ilustriranjem začutil, da se šele učim. Čutil sem, da sem v tej tehniki najbolj siguren in sem se zato počutil bolj svobodnega pri ustvarjanju.
Ko si v vlogi ilustratorja, kaj želiš sporočiti otrokom s svojimi ilustracijami, oziroma, kako si želiš, da bi dojeli tvoje sporočilo tisti, ki bodo prebrali knjigo in gledali tvoje ilustracije?
Hočem, da bi jim bila ilustracija všeč, da bi videli lepoto v zgodbi in v ilustraciji. Da bi moje ilustracije burile domišljijo otrokom prav tako, kot so jih meni v mojem otroštvu. Da bi opazili vse detajle v ilustracijah, ki bi jim pomagali vživeti se v pravljico. Mislim, da ima tudi sama zgodba pozitiven naboj in hudomušnost. Zdi se mi, da so v knjigi dobro povezani karakterji zgodbe in ilustracije. Skupaj s humorjem, unikatnostjo in karakternostjo so del moje interpretacije in izraznosti, ki jo prinašam kot ilustrator.
Po približno dveh letih, zaradi drugih projektov, ki so se vmes pojavili, si končal vse ilustracije za knjigo, decembra 2020 pa je bila knjiga tudi izdana v samozaložbi. Se v prihodnosti vidiš še kot ilustrator. Si želiš novih izkušenj na področju ilustracije?
Imam veliko nekih želja. Tudi to, da bi se kot ilustrator preizkusil v drugi tehniki. Poseben izziv mi predstavlja akvarelna tehnika. Ilustracija je resno in zahtevno delo, hkrati pa zelo lepo. Zahteva celega človeka, posrka te vase, zato za tak projekt potrebuješ veliko časa in energije. Se pa vsaka zgodba začne s skico. Prav tako me še vedno vleče v risanje. Eno močno področje, ki me še vedno zanima pa je modeliranje miniaturnih figur, kjer bi rad še naprej raziskoval in razvijal nove tehnike.
Primož, veseli me, da sva sodelovala v skupnem projektu, ki je kot končni izdelek ena lepa otroška slikanica za bralce vseh generacij in ljubitelje lepih ilustracij! Hvala, ker si bil naš gost in nam zaupal
delček svoje ustvarjalnosti.
Želim ti še veliko uspehov na tvoji ustvarjalni poti ter še veliko novih izzivov in spoznanj na vseh področjih, ki te zanimajo!
S Primožem Fučka se je pogovarjala Polona Kunaver Ličen, za objavo pripravil Niko Ličen
