Kjer je želja in volja je tudi pot, smo si rekli fantje okteta Castrum, stopili v stik z župnikom v Nišu Trošt Markom, ki je naše gore list, saj je doma iz Budanj in že deseto leto službuje v Srbiji, zadnji dve leti v Nišu. Marko Trošt, ki z velikim veseljem in entuziazmom opravlja svoje poslanstvo je bil takoj pripravljen pomagati pri uresničevanju naše želje, še posebej potem, ko so tudi njegovi prijatelji iz srbske pravoslavne cerkve izrazili željo, da bi naš oktet sodeloval na njihovem pevskem festivalu. Tudi mi smo z veseljem sprejeli izziv, naštudirali tri pravoslavne sakralne skladbe v njihovem jeziku, dodali nekaj naših pesmi s sakralno vsebino in pripravljeni smo bili na sodelovanje na festivalu. Slovenskih, dalmatinskih in še kakšnih pesmi za en ali dva koncerta pa imamo vedno na zalogi.

V četrtek, 28. maja popoldne, smo »zložili« v kombi našega stalnega prevoznika Ko-Bo(ta) prtljago, zaloge hrane, pijače in seveda sebe in odbrzeli proti Beogradu. Po prespani noči v starem hotelu Slavija, smo se kot pravi turisti, podali na obisk znamenitosti in najbolj znanih predelov glavnega mesta naše bivše države, si privoščili večerjo na Adi Ciganliji - sotočju Donave in Save in večer zaključili v srcu mesta, na Terazijah. Sobota dopoldan je bila namenjena potovanju proti Nišu, kjer nas je z kosilom že pričakoval naš gostitelj župnik Marko, ki nam je velikodušno ponudil tudi prenočišče, ki smo ga seveda z veseljem sprejeli. Sledile so priprave na večerni koncert slovenskih narodnih in sakralnih pesmi v na novo obnovljeni župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa, ki je res vredna ogleda. Krasi jo namreč okrog in okrog po stenah mozaik dr. Rupnika, duhovnika doma iz Črnega Vrha, ki je mimogrede tudi avtor mozaika v cerkvi v Vrhpolju, Lurdu, Fatimi…Po koncertu je sledilo prijetno druženje z obiskovalci koncerta, ki so nas res lepo sprejeli. Nedelja in ponedeljek dopoldan sta bila rezervirana za turizem, ogled Niša, slavne Čelekule - stolpa iz lobanj, večerni obisk prvega dne festivala, tako za občutek kaj nas čaka drugi dan, ogledali smo si par starih, z ikonostasi bogatih pravoslavnih samostanov, pa tudi kulinarična posebnost, roštilj v restavraciji Sandokan v Leskovcu ni manjkal. Vse kar pripravijo na roštilju je naravnost odlično in nikomur ni bilo žal, da smo poskusili tudi to posebnost. Popoldan smo pričeli z resnimi pripravami na nastop na festivalu. »Peli boste zadnji, kot češnja na torti. Ste naši posebni gostje«, so nam rekli. Bilo nas je kar malo strah, saj smo bili v družbi res dobrih zborov iz Beograda, Niša in celo Rusije, poleg tega pa še polna dvorana, kakih petsto poslušalcev. Čakanje na nastop in tremo, smo prebrodili z medsebojno zafrkancijo in na oder prišli sproščeni. Uspel nam je res dober nastop, saj aplavza kar ni hotelo biti konec. Z posebnim ponosom smo se udeležili skupnega srečanja po koncertu, kjer smo poleg hrane lahko uživali tudi v plesanju srbskega kola, ki pa zahteva nemalo kondicije, zato smo to raje prepustili mladim domačinom.

Noč je bila kratka, a sladka. S težkim srcem in kar malo žalosti, smo se zjutraj poslovili od našega prijaznega gostitelja z upanjem, da smo tudi mi z našim obiskom, pripomogli k boljšemu sobivanju dveh verskih skupnosti, ki ga tam doli tako uspešno gradi naš prijatelj, duhovnik Marko. Na povratku domov, smo v Beogradu na hitro pozdravili beograjskega nadškofa Hočevarja, ki je tudi iz naše dežele, mu zapeli, podarili našo zgoščenko za spomin in pohiteli proti našim najdražjim v Wajdušno, kjer je vendarle najbolj lepo.

MaK