Na slovesnosti se je izkazalo, da se domačini, Kamenci, dobro zavedajo pomena osebnosti Albina Vodopivca.
Jože Šušmelj, večletni sodelavec in prijatelj Albinovega sina Stojana, pa je o Albinu Vodopivcu napisal takole:
"Med prvimi primorskimi borci proti fašizmu je imel zelo pomembno vlogo Albin Vodopivec. Rojen je bil 11. marca 1905 v Kamnjah v Vipavski dolini. Doma so bili premožni, imeli so kmetijo, gostilno in vaško trgovino. To mu je tudi omogočilo, da je po končani osnovni šoli nadaljeval šolanje na realki v Idriji in jo leta 1923 tudi končal. V Idriji se je vključil v študentsko in delavsko gibanje in v njem aktivno sodeloval. Na kongresu italijanske socialistične stranke v januarju leta 1921 v Livornu je prišlo do odcepitve in ustanovitve komunistične stranke. Albin Vodopivec in njegova sestra Gabrijela sta se opredelila za komunistično stranko, ki je bila revolucionarno usmerjena, kar je storila tudi večina slovenskih članov stranke.[1] Oktobra leta 1923 so nekateri dijaki v Idriji in tolminskem učiteljišču ustanovili dijaško komunistično skupino, ki jo je vodil Albin Vodopivec. Po vrnitvi v Kamnje se je aktivno vključil v delo KPI. Njegov tesni sodelavec je bil Vladimir Martelanc iz Trsta, ki je tudi maturiral v Idriji, poverjenik komunistične mladinske zveze za Julijsko krajino. Policija jih je preko zaupnikov, ki jih je imela na terenu, zasledovala. Iz policijskega poročila izhaja, da je bil Vodopivec organizator komunističnih skupin na Idrijskem, Tolminskem in Vipavski dolini. Po aretaciji Vladimirja Martelanca je postal voditelj komunistične mladinske zveze v Furlaniji Julijski krajini. Bil je tudi član vodstva KPI za Furlanijo-Julijsko krajino v Trstu.[2]
Vodopivec je postal poklicni partijski funkcionar. Organiziral je sestanke in posvete na terenu in sodeloval na posvetih na deželnem nivoju. Tako je v začetku leta 1925 na Sv. Gori nad Gorico sklical sestanek ožjega vodstva KP za goriško okrožje in imel referat o organizaciji vstaje proti fašizmu. Maja leta 1925 je bil vpoklican v vojsko in vrnil se je avgusta 1926. Fašistična oblast je budno spremljala njegovo delovanje. Leta 1927 je nabavil stroj za razmnoževanje ilegalnega tiska. Bil je tudi med organizatorji tehnike in član uredniškega odbora komunističnega glasila Delo, ki so ga tiskali na Pristavi pri Gorici in kasneje v Solkanu.
9. septembra leta 1927 so Vodopivca skupaj s skupino tovarišev aretirali. Policija ga je označila »kot enega največjih eksponentov KPI v Julijski krajini… funkcionarja, ki je imel nalogo, da organizira komunistično gibanje med Slovenci.« Posebno sodišče za zaščito države v Rimu ga je s skupino tovarišev, 12. decembra 1928, obsodilo na 12 let zapora in na tri leta po prestani kazni na posebno policijsko kontrolo in omejeno gibanje. Med obsojenimi Slovenci je dobil najvišjo kazen.
V zaporu se je Vodopivec srečal z Altierom Spinellijem (1907 – 1986), kasnejšim italijanskim poslancem v evropskem parlamentu, ki je leta 1980 skupaj s poslanci somišljeniki pripravil »Spinellijev načrt«, oziroma osnutek pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V zaporu sta si ilegalno dopisovala in bila kasneje za kratek čas skupaj zaprta v jetnišnici v Pistoi. V zaporu je s pomočjo partijske organizacije po ilegalnih poteh ostal v stiku s komunističnim gibanjem v Furlaniji Julijski krajini.
Tudi njegova sestra Gabrijela je aktivno ilegalno delovala kot aktivistka v KPI. Tudi ona je bila na Posebnem sodišču v Rimu leta 1932 obsojena zaradi širjena komunistične propagande na večletno zaporno kazen. Skupaj z njo je bil aretiran sodelavec Gabrijele, Angel Kodrič iz Tržaškega. Po pomilostitvi je decembra 1934 ilegalno emigrirala v Jugoslavijo, od tu v Pariz in nato na študij v Moskvo.
Z amnestijo političnih zapornikov so ga 20. septembra 1934 izpustili iz zapora. Vrnil se je domov v Kamnje in tu ilegalno vodil partijsko celico. Bil je pod policijskim nadzorstvom in se ni smel oddaljevati od doma, vendar je v nočnih urah to vseeno ilegalno počel. 21. januarja 1936 je pobegnil pred ponovno aretacijo v Jugoslavijo, kjer so ga za kratek čas zaprli, nato je odšel v Sovjetsko zvezo. Tu je s sestro Gabrijelo študiral na Komunistični univerzi za narodne manjšine zahoda.[3] V Moskvi se je spoprijateljil z Ivanom Regentom s katerim sta ostala tudi kasneje prijatelja. Šolanje je nadaljeval na vojaški oficirski šoli v Šumiju pri Harkovu. Pred pobegom v Jugoslavijo je napisal v italijanščini poročilo o delovanju komunističnih celic v Goriški pokrajini.[4]
Policija je zelo skrbno zasledovala vse družinske člane in hiša v Kamnjah je bila pod stalnim policijskim nadzorom. Sekretar fašistične stranke za Gorico je v pismu prefektu 13. oktobra 1936 sporočil, da je študent Albin Vodopivec skupaj z Ivanom Regentom in nekaterimi drugimi tovariši iz Istre in Trsta, sopodpisnik manifesta s protidržavno vsebino, ki ga širijo po deželi, zato je med drugim prefektu predlagal, da Vodopivčevi mami odvzamejo licenco za prodajo tobaka in dajo to licenco osebi, ki je naklonjena fašističnemu režimu. V poročilu karabinjerske postaje v Ajdovščini z dne 19. 5. 1937 beremo, »da je družina Vodopivec po političnem prepričanju nasprotnik režima in državne vlade, širi slovensko propagando in komunistične ideje.«
Aprila 1937 je odšel iz Sovjetske zveze v Francijo na sedež CK KPI, ki je deloval v emigraciji in ga je vodil Palmiro Togliatti in tu politično deloval. Naslednje leto, 10. aprila 1938, je kot prostovoljec odšel v Španijo in se boril v tretjem bataljonu 12. mednarodne brigade Garibaldi. V tem bataljonu je vodil partijsko organizacijo. 9. februarja 1939 so se mednarodne brigade pričele umikati iz Španije na francosko ozemlje. Francoske oblasti so te borce internirale v taborišča. Vodopivec se je izognil taborišču in je pričel delovati v garibaldinskem komiteju za pomoč pripadnikom mednarodnih brigad.
Po nemški okupaciji Francije je odšel na delo v Saarbrűcken in v začetku leta 1942 se je vrnil v Pariz. Pridružila se mu je Marija Rovtar iz Kamenj. 1. marca 1942 se je poročil z Marijo. Njegovo ilegalno delovanje je postalo nemški policiji sumljivo. Po poroki se je ponovno vrnil na delo v Nemčijo. Nemška policija ga je 31. marca 1942 aretirala, ker je širil komunistične ideje. Zaprli so ga v Saarburgu. V nemških in kasneje francoskih zaporih je bil vse do konca leta 1943. Obsojen je bil in odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau. Delal je v tovarniških obratih za izdelavo porcelana in letalskih delov v taborišču Allach, ki je bilo podružnica Dachaua. Tudi v taborišču se je vključil v ilegalno odporniško gibanje in je bil sodelavec Dachavskega poročevalca. Junija 1945 se je iz taborišča vrnil domov bolan na pljučih. Žena Marija se je po kapitulaciji Italije vrnila iz Francije domov in se vključila kot aktivistka v narodnoosvobodilno gibanje in je umrla leta 1960.
Po vrnitvi iz nemškega koncentracijskega taborišča Dachau, je najprej postal član okrajnega komiteja KPS za Ajdovščino in februarja 1946 pa je postal sekretar okrajnega komiteja KPS za Koper. Posledice koncentracijskega taborišča so se pokazale že sredi leta 1946, ko je zbolel na pljučih. Poslali so ga na zdravljenje najprej v Ljubljano, nato na Golnik.
Po nekaj mescih zdravljenja, se je vrnil na prejšnje delovno mesto v Koper, kasneje pa postal predsednik okrajnega izvršnega narodno-osvobodilnega odbora za Vipavsko. 11. februarja 1947 sta se na izredni skupščini vipavski in grgarski okraj združila in izvolili so nov OLO za Goriško. Na prvem rednem zasedanju OLO, 8. junija 1947, pa je bil Vodopivec izvoljen za predsednika goriškega okraja. Jeseni leta 1947 je ponovno zbolel in se zdravil na Golniku, marca 1948 se je vrnil domov v Kamnje, kjer je 28. julija 1948 umrl. V Kamnjah so mu organizirali veličasten pogreb in leta 1977 so mu na rojstni hiši postavili spominsko ploščo.
Albin Vodopivec je imel sina Stojana, ki se rodil leta 1946. Tudi Stojan je bil predan politiki. Bil je v študentskih letih med organizatorji študentskih nemirov leta 1968 v Ljubljani, po končani pravni fakulteti je postal organizacijski sekretar Občinskega komiteja ZKS v Novi Gorici, kasneje v letih 1978 do 1986 pa predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Nova Gorica in nato direktor Salonita Anhovo. Žal je leta 1990 star komaj 44 let umrl."
[1] Ivan Regent: Spomini, Cankarjeve založba 1967, str. 154
[2] Dosje Vodopivec Albin v Arhivu Slovenije (SIAS 1829/ 388) vsebuje policijska poročila o gibanju in delovanju Albina Vodopivca, ki sem jih uporabil za pisanje tega prispevka.
[3] Ivan Regent: Spomini, CZ, str. 332
[4] Kronika Rihemberka – Branika, Branik, maj 1994, str. 194 uredniški odbor , predsednik Vidmar Cvetko
RL
