Irena je doma s Planine pri Ajdovščini. Pred dobrim desetletjem je morala zaradi bolezni na operacijo možganov, ki jo je priklenila na invalidski voziček in na bivanje v Domu starejših občanov v Ajdovščini. Takoj po tem se je začela spopadati s svojo boleznijo in iskati rešitve, ki bi ji pomagale ohranjati voljo do življenja. Našla je voljo in željo po ustvarjanju, potrkala na vrata Lične hiše  v Ajdovščini, kjer sta jo Polona in David z veseljem sprejela in ji ponudila mentorstvo pri slikarskem ustvarjanju. Njene probleme in napake sta kaj hitro spremenila v prednosti.

V kritiki za razstavo je med drugim Polona Kunaver Ličen zapisala: "Irena Furlan je skozi leta oblikovala svoj risarski in slikarski slog, urila svojo roko in potezo ter se prelevila v pravo slikarko in ilustratorko. Njena barvna poteza je ekspresivna, polna kontrastnih presenečenj, neobremenjena z realnostjo sveta. Njen svet je slikovit, poln pozitivne energije, ki jo je kljub bolezni in trpljenju znala ohraniti v sebi in slikarsko izraziti. Slikarstvo jo je utrdilo, jo terapevtsko ozdravilo, ji dalo novih moči in danes pred nami stoji nova Irena, ki nas pozdravlja s svojimi zadnjimi stvaritvami, ki pričajo o kakovosti in moči njenega slikarskega izražanja.

Irena se ne da, je borka, je močna osebnost, ki se danes poteguje za svoje pravice in ne popusti. Začela je uživati v življenju in to tudi izraža v svojih slikah. Ne skrbijo jo več napake, saj so le - te  že zdavnaj postale del njenih slikarskih kompozicij. Packa tu in packa tam, in vse postane še bolj pestro in zanimivo. Igra pack in nepravilnih črt na barvnih ploskvah včasih deluje toliko bolj zanimivo kot popolnost barv in oblik. Irena se kakor otrok poigrava z barvami in liki, išče trenutke, ko s čopičem potegne sem in tja, uživa v spontanosti.

Možgani dajejo ukaze, ki jim njena roka vedno ne zmore slediti, zato roka pelje svojo pot, posledica tega pa so neverjetni rezultati, ki nas osupnejo. Ekspresivnost izraza, sproščena poteza in motorične ovire povzročijo zanimive podobe, jih delno popačijo, dajo jim svoj dih, svoj poseben karakter, ki ga pri zdravi motorični sposobnosti ne bi dosegla. Kdo ve kakšni bi bili rezultati, če bi Irena imela zdrave roke? Morda pa sploh nikoli ne bi slikala?

Vsi, ki Ireno poznamo, ji za njene dosežke iskreno čestitamo v želji, da bi še naprej tako zavzeto ustvarjala v iskanju novih slikarskih izrazov in kljub bolezni uživala življenje v krogu svojih sostanovalcev, domačih, prijateljev in znancev.

Niko Ličen