V letošnjem šolskem letu, ki je bilo nenavadno, knjiga posebej praznuje rojstvo pomembnega 'tekmovanja', to je branja za Bralno značko. Pred šestimidesetletji je vzniknilo na Koroškem. Pisatelj Suhodolčan in profesor Kotnik sta bila pobudnika in najprej se je rodila Prežihova bralna značka. Ideja se je hitro razširila po Sloveniji, brez predpisov, od ust do ust, z ljubeznijo požrtvovalnih mentorjev.

Učenci naše regije so brali za Gregorčičevo bralno značko. Najprej so se zanjo navdušili učenci višjih razredov, potem so se jim pridružili še mlajši. V okviru značke so brali knjige po programu, izdelovali čudovite likovne izdelke, pisali dnevnike, povezane s prebranim. »Kdo bo prvi prebral vse?« se je šušljalo po šolskih hodnikih že pred začetkom pouka. Bilo je veselje spremljati ta vrvež, ki je navduševal bralce. K branju so se navadno prijavili vsi učenci v razredu, nekateri so mu namenili tudi nekaj počitniškega časa. Značk, priznanj in knjižnih nagrad za osemletno zvestobo dobri knjigi so se še posebej razveselili učenci, ki mogoče niso bili najuspešnejši na drugih področjih.

Pogovori z bralci so bili tudi za mentorje posebna doživetja. Učenci so pripovedovali svoja spoznanja, radovednost in domišljijo o prebranih delih. Včasih je ta prerasla zgodbo v knjigi in je nastala nova zgodba, tudi prav.

Pri pouku ni bilo časa za sproščen pogovor. Pripovedovanje o knjigah pa ponuja svobodo, toplino in krepi lepe medčloveške odnose.

To gibanje je dobilo podporo pri šolskih vodstvih. Pod svoje okrilje ga je sprejelo MDPM Ajdovščina, ki je organiziralo različna srečanja z ustvarjalci, naročalo značke, priznanja in knjige, bilo je pravi sponzor. Mladinski pisatelji, pesniki in ilustratorji so obiskovali učence po šolah, se z njimi pogovarjali in z odgovori potešili mladostno radovednost. Prepričana sem, da so mnogim generacijam ostali v spominih pogovori s pesnikom Pavčkom, s pisateljem Bevkom, Kosmačem, Lainščkom, Zlobcem, s pisateljicama Branko Jurca in Janjo Vidmar, z ilustratorjem Božom Kosom in mnogimi drugimi.

Ta srečanja so bila prazniki na šolah in velika spodbuda za učence. Veliko so jim pomenili tudi izleti ob koncu osemletnega branja. Obiskali smo Zakojco, Slap ob Idrijci, popeljali smo se v Kotlje, v Vinico, večkrat na Vrsno in še drugam. Včasih se je odpeljalo na nagradni izlet tudi po pet avtobusov bralcev iz naše občine, kamor so sodili tudi učenci iz Vipave.

V blagem spominu mi je kot mentorici ostalo tudi zadnje srečanje s pisateljem Kosmačem, bili smo v Trenti. Tam so se zbrali bralci iz cele naše regije. Kosmačev slavnostni govor je bil prijazen, poln topline in ljubezni do slovenskega jezika, da so besede segle do srca. Poudaril je, da moramo Slovenci čuvati svoj jezik in našo dvojino, kajti naš jezik je zelo natančen. V drugih jezikih povemo, da je za nastanek življenja potrebna množina, vsaj trije, samo z našim jezikom natančno povemo, da sta za to potrebna le dva. Aplavza, ki je potrjeval pisateljeve besede, se še spominjam; menim, da je prav srčna beseda pomembnih kulturnih delavcev je takrat preglasila Skupna jedra, ki so ogrožala naš jezik in narod. Njihova beseda je bila močnejša od orožja, tega ne bi smeli pozabiti.

Ker smo na MDPM Ajdovščina želeli, da bi svoje navdušenje za branje ponudili še komu drugemu, smo k temu povabili dijake Nižje gimnazije Ivan Trinko iz (stare) Gorice. Kar nekaj let smo se srečevali, čeprav so bile težave za prestop meje. To sodelovanje je bilo globlje, kajti v Gorici so učenci naše občine razstavljali svoja likovna dela, sodelovali so s kulturnimi programi. V njih so se predstavljali učenci z lutkovnimi igrami, plesalci, glasbeniki in še marsikdo. Naše druženje je bilo prisrčno, vedro, povezovali sta ga branje in knjiga.

V Republiškem odboru Bralne značke, kjer sem sodelovala, so mladinski ustvarjalci, knjižničarji in pedagogi iskali poti in spodbude, kako navdušiti učence za branje in jim privzgojiti ljubezen do knjige. Ob 40-letnici Bralne značke je bilo čudovito praznovanje v Cankarjevem domu, ki so se ga udeležili zvesti bralci tudi iz naše občine. V slavnostnem nagovoru jih je pohvalil in jih pozdravil predsednik Kučan.

Spomini kar vrejo, je zapisal pisatelj Kosmač. Res, veliko jih je ob tako plemenitem gibanju, ki je povezovalo bralce, učitelje, knjižničarje in starše.

Generacije pridnih bralcev so odšle. Upam, da jih spremljajo najlepši spomini na to 'tekmovanje' in da jim dobra knjiga vliva ponos in samozavest v življenju.

Prepričana sem, da tudi današnji učenci z veseljem vzamejo knjigo v roke in sodelujejo v tem lepem gibanju, saj je branje za Bralno značko plemenito dejanje, to dokazuje njegova starost.

Irena Šinkovec