V časih, ki jim ni videti ne konca in ne kraja, je narava, bližnji in daljni vrhovi, hribi in hribčki privabili vse pohodnike, ki nismo mogli zdržati za domačimi stenami. Komaj smo zaprli vrata za seboj, nas je objela svoboda, po kateri smo hrepeneli. Pridni pohodniki so kot za stavo skoraj vsak dan merili moči po različnih pobočjih do vrha Gore, ki omejuje našo dolino.

Tudi Podrta gora je imela številne obiskovalce. Križ in kapelica iz preteklosti sta dokaz, da je imel ta hrib za naše ljudi nek simbolni pomen. Jaslice v božičnem času, ki jih skrbno postavijo obiskovalci vsako leto, to potrjujejo.

Da pa živi Kralj Matjaž v Podrti gori, verjetno ve malokdo. Ljudska domišljija, hrepenenje in upanje so postavili dobrega, poštenega vladarja tudi nad Vipavsko dolino, v Podrto goro. Postal je simbol Slovencev. Dobil si je zatočišče v različnih votlinah po celi domovini.

V nedrjih Podrte gore, ki se dviguje nad Vipavsko dolino, je bila velika dvorana, ki se je bleščala v zlatu, zlati so bili tudi kapniki, ki so krasili strop. V njej je živel Kralj Matjaž s svojo vojsko. V turških časih, pravi pripovedka, je Turčin napadel našo dolino in hlepel po bogastvu. S Kraljem Matjažem sta sklenila dogovor, da se spopadeta naslednje jutro. Zmagovalcu bo pripadla Vipavska dolina. Vendar zloba ne pozna meja. Čez noč je dal sovražnik zazidati vse izhode iz votline. Gora se je postavila na stran pravice in poštenosti, to je na Matjaževo stran. Stresla se je in s svojimi skalami pokopala sovražnika.

Mogočne sive skale, ki omejujejo strugo Hublja, so dokaz, da se gora strese, če pride človek na njen vrh s slabimi nameni.

Kralj Matjaž pa s svojo vojsko čaka in čaka, da se brada devetkrat ovije okrog mize, takrat bo zavladal naši dolini.

Menim, da je čas, ki ga živimo, tako mrzel, da ga še pomladno sonce ne more ogreti, zato bi bilo dobro, da bi moč Kralja Matjaža premagala tudi virus in vse težave, z njim povezane. Upajmo, upanje umre zadnje.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina