Na ta kongres sem šla polna pričakovanja kaj bom novega slišala, kaj bo za nas 'uporabno' in morda na tihem upala, da bo tudi naše delo komu pomenilo izziv. Toda ne, počutila sem se med 'znanimi ljudmi', kljub temu, da se nismo še nikoli srečali, kljub barvi kože ali drugačnemu jeziku smo govorili isti jezik, jezik ljubezni. Šele v taki družbi zaznaš, da je mreža Karitas sila, ki premika meje med revnimi in bogatimi, ki premika meje v srcih in glavah ljudi. Morda je bila posebnost tega tudi to, da smo vsi, ki smo predstavili kje in kaj delamo imeli s sabo pričevalce.

Sama sem sodelovala v skupini kjer smo govorili o revščini v družini in različnimi načini pomoči. Presenetilo me je, da nihče od članov skupine ni govoril o karitativnem delu z načelnega stališča, temveč je bila vsaka stiska podkrepljena z zgodbo. To da vedeti, da se ljudi posluša, da se z njimi dela in z njimi išče pot iz stiske. Pri nas ustanavljamo različne centre za pomoč, sogovorniki pa so govorili o 'centrih za poslušanje'. To bi resnično želela prenesti v naše okolje. Predvsem vzhodne države se soočajo z veliko globljimi stiskami. Brezposelnost je veliko večja, zato Karitas poizkuša z raznimi socialnimi podjetji, imajo sirotišnice in domove za ostarele, ki so ostali brez dohodkov, veliko romov in priseljencev.  Za veliko družin je nemogoče, da se rešijo iz stiske, pomagajo jim s finančnim opismenjevanjem in razvojno pomočjo. V ta namen iščejo donatorje po svetu, predvsem na zahodu. In prav za te ljudi so potrebni projekti na lokalnem nivoju, nacionalni nivo jih ne doseže. V teh situacijah so sodelavci karitas prepuščeni lastni iznajdljivosti, kajti v večini primerov država ne da nič, donatorjev je čedalje manj, zato so zbrana sredstva le za urgentne primere, vse drugo je delo na duhovni in dostojanstveni drži družine in posameznika. Govora je bilo tudi o migrantih, ki ne le, da prihajajo temveč nosijo s seboj še svoje stiske, ki se v novem okolju navadno stopnjujejo. Iz vseh predstavitev je bilo čutiti duh evangelija in vzpodbude papeža Frančiška.

V tem kontekstu je strategija srečanja: Preventiva, s tem, da se posameznika vzpodbuja, da išče delo, Opozarjanje političnih in družbenih struktur na revščino in biti stalno prisoten pri sprejemanju zakonodaje, Skrb za dostojanstvo žensk, otrok in starih, Konkretna pomoč, vzpodbujanje sočutja in solidarnosti, Vključevanje v mrežo Karitas, ki odpira širino pogleda, Ljudje, ki jim pomagamo ne kličimo naši 'uporabniki', temveč po imenu, saj so naši bratje in sestre, naši bližnji.

Če na koncu potegnem črto: »Vedno bolj je potrebno razmišljati globalno in delati lokalno. Vsi smo le del ogromne mreže vesolje Cerkve, ki pa bo verodostojna le če se bo zavzemala za reveže in bila tudi sama uboga.«
Jožica Ličen