Pogosto se sliši, kako je lepa kolesarska pot po Parenzani. To je trasa, ki sledi stari ozkotirni železniški progi, ki je pred sto in več leti (1902 – 1935) povezovala Poreč in notranjost Istre s Trstom. Ta proga je imela namen povezati čim več vasi v notranjosti Istre z večjimi obmorskimi kraji, ko ni bilo drugih boljših poti.

Člani društva DEŠK iz Žapuž smo se že večkrat pogovarjali o tej poti, končno smo se tudi odpravili (v šestih) iz Seče proti Hrvaški. Pri doseganju 'velikih ciljev' se pogosto pojavijo zapleti. Že po prvih kilometrih se je zvita veja na poti obrnila naravnost v kolo naše Urške in ji do take mere poškodovala kolo, da ni mogla več nadaljevati. Proti Bujam, kjer je bila prva postaja, smo se predvsem vzpenjali. Trasa je makadamska v 95 % in z zelo grobo površino, je pa zelo dobro označena z usmerjevalnimi tablami in občasnimi zemljevidi.

Na 83 km dolgi poti do Poreča je pet postajališč za počitek in z možnostjo polnjenja zračnic ter razglednimi ploščadmi. Pogrešali smo pitnike za vodo, ki jih v vročih dneh kolesarji nujno potrebujejo. Kljub trdi podlagi in prašnemu vozišču smo uživali v pogledih na bližnje vasi, doline z vrha grebena ter morje v daljavi. Na trasi je kar nekaj predorov, kjer se luči sproti prižigajo ter nekaj kamnitih mostov nad globelmi, tudi do 80 m globokih.

Po vročem sobotnem dnevu smo zagoreli od sonce prispeli v Poreč. Dogovorjen smo imeli povratek s kombijem na startno mesto. Skupno smo ugotovili, da bi bila to idealna pot za turistične in rekreativne kolesarje, če bi jo preplastili z asfaltom. Zelo lepo je speljana v naravi, po pobočjih in ponuja sprostitev in nabiranje kondicije … Verjetno se bomo vrnili, ko bo asfalt, ali pa le po krajših odsekih.

Aleš Brecelj