Resda slovenski stereotip pravi, da pesem izvira iz bolečine, toda če je bolečina, je tudi sonce – ni enega brez drugega; govoriti moramo torej tudi o soncu, ki je druga stran noči. Po besedah Ivane Slamič sam naslov deluje resno in trezno – skozenj ni mogoče zaslutiti svetlobe. Opozorila je tudi na rimo, ki je po besedah voditeljice »skoraj neke vrste alpska poskočnica«.
»Pesem mora peti in v pesmi mora biti poezija, forma sama me ne utesnjuje,« pravi avtor. Če je sporočilo pesmi iskreno, je vseeno, kakšna je rima – pomaga ti ujeti ritem. Ritem odraža srčnost, za besedami mora stati iskrenost. Ravno iskrenost pesnika je bila osrednja tema večera, saj poezije brez iskrenosti ni. Pred bralcem si popolnoma sam, gol - med bralcem in avtorjem ni nikogar in nič, zato moraš biti neizmerno pošten in iskren, bralec ne sprejema govorjenja zaradi govorjenja: le kdo bi to bral?
Avtor zbirke sestavlja premišljeno: vsaka pesem je zgodba, izpoved zase – a ko jih poveže v celoto, spoznavamo novo, globlje sporočilo.
Večer poezije je prinesel še razmislek o stiku jezikov in o tujstvu. Šelj namreč že 23 let živi v Angliji, zato so nastale tudi pesmi v angleščini. Če bi jih želel prevesti, bi jih moral prepesniti, kajti nekatere stvari se človeku zgodijo v drugem jeziku in jih lahko le v tem jeziku izpove. Za pokušino smo dobili pesem Hunger (Lakota).
Bil je fantastičen večer, ko je pesem nagovorila vsakogar. Poiščite si pesmi Milana Šelja!
Milan Šelj je po gimnaziji v Ajdovščini študiral primerjalno književnost in sociologijo kulture, ob poeziji piše tudi prozo in književne recenzije.
AL




