O prvi knjižnici lahko tako govorimo že v sedmem stoletju pred našim štetjem, ko je v Asiriji, takratni zibelki kulture, kralj Asurbanipal na svojem dvoru v Ninivah hranil zbirko dokumentov, pisanih v klinopisu. Asurbanipalova knjižnica je sedaj del zbirke Britanskega muzeja v Londonu, v njej pa najdemo arhivske dokumente, šolska besedila ter različna literarna dela, med drugim tudi prepise Epa o Gilgamešu. Asurbanipal je bil do svoje knjižnice zelo zaščitniški in je morebitnim tatovom tablic s klinopisi napovedal strašno maščevanje bogov.

Hrame učenosti so imeli tudi Maji, Azteki, Kitajci, Grki, Rimljani in drugi. Nekatere med temi knjižnicami so bile tako mogočne, da njihova legenda živi še danes. Aleksandrijska knjižnica v Egiptu je v 3. stoletju pr. n. št. z zbirkami del, predavalnicami, dvoranami za srečanja in vrtovi delovala kot glavno zbirališče znanstvenikov, predvsem zaradi nje je bila Aleksandrija v tem obdobju  središče znanja in učenja. Večina knjig je bila shranjenih v obliki zvitkov papirusa. Knjižnica je pogorela, zato so se uničili številni zvitki in knjige, kar  je postalo simbol izgube kulturnega znanja.

V 8. stoletju je kalif Al-Mamun v Bagdadu (današnji Irak) ustanovil Hišo modrosti, s čimer je mesto povzdignil v eno od središč arabske učenosti, medtem ko je imel Kordovski kalif v Španiji v 10. stoletju ogromno zasebno knjižnico – nekateri viri trdijo, da je imela več kot 600.000 knjig. Podatek je verjetno točen, saj je samo katalog knjižnice obsegal 44 knjig. Po kalifovi smrti je regent za njegovega mladoletnega sina velik del knjižnice antičnih del uničil.

Cilj knjižnic tekom zgodovine je bil jasen: zbirati znanje in podatke, se iz tega učiti in uporabiti, da bi si naredili življenje lepše, boljše, znosnejše. V knjižnicah so bila tako na enem mestu zbrana pomembna dognanja s področja kmetijstva, arhitekture, medicine, umetnosti, rokodelstva ter vojskovanja; ljudje so začeli spoznavati, da imajo želeno znanje na dosegu roke in to s pridom izkoriščati. Knjižnice so se tako razširile po mestih.

Tako kot vse drugo se je tudi vloga knjižnic skozi zgodovino močno spreminjala. Ko je konec prejšnjega stoletja začela naraščati uporaba svetovnega spleta, se je hkrati začelo pojavljati vprašanje, ali bomo knjižnice sploh potrebovali, saj je vse znanje le 'klik stran'. Knjiga kot zanesljiv vir podatkov se je digitalizirala, dobili smo leposlovje v elektronski obliki in zdelo se je, da bo svetovni splet knjižničarja, ki je to vez med bralcem in besedilom vzdrževal, izbrisal. A knjižnice, knjige v papirnati obliki in tradicija hrama učenosti ostajajo!

Če pobrskamo po seznamu najbolj znanih knjižnic na svetu, je na prvem mestu kongresna knjižnica v Washingtonu, med prvimi petnajstimi s seznama pa se znajdejo kar štiri iz sosednjih držav, dve iz Avstrije in dve iz Italije. A za vsakega od nas je njegova najljubša gotovo tista iz mladosti, kjer so bile knjige ovite še v moder in rjav papir in kjer so ti izposojo zapisali na kartotečni listek. Argentinski pisatelj Jorge Luis Borges v zgodbi Babilonska knjižnica vesolje upodobi kot neskončno knjižnico – labirint. Raj. In tako nekako si pravi knjigoljubi in knjižni črvi raj predstavljamo – neskončne police knjig, in ko prebereš eno, v njej dobiš namige za nešteto drugih in tako naprej in naprej …

Valentina Tominec, Lavričeva knjižnica Ajdovščina