V torek, 31. marca, ob 18.30 bo Lavričeva knjižnica Ajdovščina gostila poseben literarni večer in pogovor z beneškimi pesnicami ter kulturnimi delavkami, združenimi pod imenom Piuramaura. Dogodek bo več kot le pesniško srečanje – postal bo tudi stičišče dragocenega premisleka o položaju slovenskega jezika zunaj meja domovine, o moči narečja, o kulturnem spominu in o vprašanju, kako ohraniti besedo tam, kjer je bila skozi zgodovino pogosto preslišana ali odrinjena.

Gostili bomo pet izjemnih žensk iz Beneške Slovenije – Margherito Trusgnach, Marino Cernetig, Claudio Salamant, Luiso Battistig in Andreino Trusgnach. Pesnice, kulturne delavke, raziskovalke jezika, učiteljice, organizatorke, varuhinje spomina in borke za obstoj slovenske besede v prostoru, kjer se je bilo zanjo pogosto treba izboriti. Združuje jih želja po ohranjanju slovenskega jezika, kulture, narečja in vsega tistega dragocenega, kar se v zamejstvu počasi izgublja.

Njihovo predano delo je letos prepoznal tudi Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki jim je ob kulturnem prazniku podelil srebrno plaketo za pomemben prispevek k ohranjanju in razvoju kulturne dediščine. Skupina Piuramaura je danes eden najlepših primerov skupnostno zasidranega in čezmejno prepoznavnega ustvarjanja, ki povezuje generacije, krepi ljubiteljsko kulturo in utrjuje zavest o tem, da je jezik eden temeljnih prostorov skupnosti.

Dogodek v Ajdovščini bo literarni večer, a hkrati tudi strokovni posvet o slovenskem jeziku v najširšem in najbolj življenjskem pomenu te besede. Ne bo govoril le o poeziji, temveč tudi o jeziku kot nosilcu identitete, o razmerju med narečno govorico in knjižno slovenščino, o vlogi dvojezičnega šolstva, o izgubljanju besed, odseljevanju mladih, o kulturnih društvih, ki v zamejstvu pogosto pomenijo mnogo več kot le organizirano ljubiteljsko dejavnost – pomenijo prostor preživetja jezika, skupnosti in samozavesti.

V ospredju bodo vprašanja, ki segajo daleč prek Benečije: kako ohraniti manjšinski jezik v sodobnem svetu, kako dati veljavo narečju, kako vztrajati pri kulturni raznolikosti in kako razumeti slovenstvo kot živ, večplasten in čezmejen prostor. Zato ta večer ni pomemben le za Benečijo, temveč tudi za nas tukaj – ker nas opominja, da je jezik živ toliko, kolikor ga živimo, govorimo, zapisujemo in branimo.

Poseben pečat večeru bo dala poezija v beneškem narečju, ki nosi v sebi zvočnost pokrajine, spomin skupnosti in nežno, a odločno moč preživetja. Vsaka pesem bo več kot umetniški izraz: bo pričevanje o prostoru, kjer slovenščina ne živi samoumevno, temveč z ljubeznijo, pogumom in vsakodnevno predanostjo. Prav v tem je tudi dragocenost srečanja – da bomo lahko slišali ne le verze, temveč tudi zgodbe žensk, ki jezik ohranjajo v šoli, v društvih, v družini, na odru, v gorah, v pravljicah in v vsakdanjih pogovorih.

Lavričeva knjiižnica Ajdovščina