Spoštovani družinski člani, prijatelji, nekdanji sodelavci in vsi, ki ste Toneta poznali in ga spoštovali! Vsem izrekam iskreno sožalje. V teh prvih pomladnih dneh je Tone bil zadnjo bitko, ki mu je izčrpala življenjske moči in pretrgala nit življenja.

Velikokrat je bil pred mnogimi izzivi in vedno kos najzahtevnejšim nalogam. Vse je z zagnanostjo, vztrajnostjo in svojim poštenim odnosom, uspel doseči. Le bolezen je bila močnejša.

Tone se je rodil 29. januarja 1942 na Brjah na Vipavskem. Otroška leta je s svojimi štirimi sorojenci preživljal na kmetiji in si privzgojil delovne navade, ki so ga krasile vse življenje. Bolečina ob izgubi mame pri 18. letih ga je spremljala vse življenje. Z željo, da bi si z izobrazbo zagotovil dostojno življenje, je dokončal gimnazijo in Fakulteto za tekstilno tehnologijo. Leta 1966 se je zaposlil v Tekstini kot prvi diplomiran tekstilni inženir. S svojim strokovnim delom si je pridobil spoštovanje in zaupanje sodelavcev.

Rad je imel svoj poklic, spremljal je razvoj stroke in prenašal nova znanja v tehnološke postopke. Imel je socialni čut in bil spoštljiv ter odprt za vse zaposlene.

Hitro je napredoval in prevzemal najodgovornejše funkcije v podjetju. Bil je tehnolog, tehnični direktor in leta 1981 postal direktor Tekstine. Vodil jo je v najtežjih obdobjih. Skrbel je za vlaganje v razvoj in zaposlene. Bil je garač, vsak dan prvi na delu.

Ne bomo pozabili njegovih prizadevanj za pravičen prehod v nove lastninske odnose. Ohranil je pokončno držo in ostal poštenjak v časih, ko so si mnogi v državi prilaščali družbeno premoženje. Naredil je vse, da so bili delavci zaradi zmanjšanega obsega dela, čim manj prizadeti.

Njegovo delovanje ni bilo omejeno samo na Tekstino, ampak je svoje znanje in izkušnje delil v dobro skupnosti. Državno odlikovanje, nagradi Gospodarske zbornice Slovenije in Petomajsko priznanje Občine Ajdovščina so dokaz, da so ga cenili v širšem okolju. Kako velik človek je, je dokazal tudi z izročitvijo denarne nagrade Sindikalni organizaciji Tekstine za delavce v socialni stiski.

Vse kar je dosegel, je bilo plod njegovega lastnega dela, znanja, odrekanja in odgovornosti. Tako zahtevno delo je črpalo njegove moči in zahrbtna bolezen ga je prehitro iztrgala iz naše srede. Težko se je bilo takrat posloviti. A še težje nam je danes, čeprav vemo, da je o tem odločil naš nebeški Oče.

Od Tekstine, ki je bila njegov drugi dom, se je poslovil pred 25. leti. Danes odhaja od doma v Budanjah, ki mu je pomenil največ. Kot za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, je bila ob njem njegova Vera. Vedno mu je stala ob strani. Ponosen je bil na svoja otroka Simono in Petra ter razvajal svoje vnuke. Vrednote, ki jim je bil zvest celo življenje, so neprecenljiva dediščina, ki jo zapušča svoji družini.

Sonja Furlan